Saša Gerčar

Odkar imamo Poljanca, se pri nas pogovarjamo na višjem nivoju (sarkazem). Saj veste literalno filozofsko s pridihom frojdovske psihoanalize. In od kar se nam tako godi, tudi cerkveni, še manj pa kapitalistično potrošniško ter ameriško obarvani prazniki, niso ravno tema za večerno debato. Z možem morava skoraj šepetati, da nama mulc pred nos ne porine kakšnega Komunističnega manifesta in nama nato kakšno uro ne razlaga o manipuliranju z nevednimi in naivnimi ljudmi.

A jaz se kljub vsemu še nisem popolnoma vdala. Ja, saj se mi res vse manj da komplicirati, kolovratiti in urejati 100 in eno stvar, da bi bilo stanovanje pospravljeno, da bi nabavili smrekico, da bi zmetala v smeti vse lučke, ki so lani nesrečno pomrle in nabavila nove, si zamislila novo zanimivo dekoracijo in seveda nabavila malo morje izredno kreativnih in zanimivih daril za vse moje bližnje in daljnje. Mogoče pa letos vse to preskočim in počakam, da našega mulca mine komunistična evforija.

Vse lahko razlagaš tako ali tako … vedno se vse sliši precej verjetno.

Včeraj sem si zvila gleženj. Ej, shit happens bi rekla jaz, a takšnega mnenja ne delijo vsi z mano.

Razen tako jebivetrovskega oz. shithappeinarskega stališča obstaja še kup možnih razlag.

Lahko je spet na delu moj angel, ki se je odločil, da nama z možem prekriža načrte. Jutri sva nameravala vzeti dopust in jo odpujsati v Italijo. Najprej prav na počasi v Ikeo, potem pa naprej do Lignana. Ja, res, kaj veš kaj je ta moj angel videl v prihodnosti?! Morda bi se nama na poti zgodile velike neprijetnosti … ali pa preveč lepega in to naenkrat. To pa naju zlahka zapelje v razvrat … kar pa jasno, spet vodi v samo zgago in kup neprijetnosti.

Ko mi naš otrok razlaga o Poljanah in dogodkih v šoli in ko občasno prisluhnem še kakšnemu učitelju, se zamislim.

Vsak učitelj, še bolj pa starši in žal večinoma tudi jaz nisem kakšna izjema obkrožena s svetniškim sijem, bi najraje videli, da bi nas obkrožali ubogljivi, vedno motivirani, marljivi otroci, ki spoštujejo avtoriteto odraslih, ki z žarom v očeh poslušajo vsako učiteljevo ali starševsko besedo, ki redno hodijo v šolo, tam vneto poslušajo in ves čas pouka sodelujejo, cenijo že sam trud staršev in učiteljev (četudi rezultati tega truda niso najbolj očitni), redno delajo domače naloge in se sproti učijo, doma pa kar hlepijo po pomivanju posode, sesanju in celo likanju.

Mislim, da imamo pri nas srečo, kajti z našim mulcem (najstnikom pač) imamo (še vedno) zelo odprt in prijateljski odnos (kljub občasnem starševskem »teženju«). In tako nam (še vedno ) pove marsikaj o tem kaj se dogaja v šoli.

Res sem vesela, vsakič ko si vzame čas, ko posediva in klepetava o dogodkih na njihovi šoli, saj s tem ne le da se zabavam in družim s svojim sinom, ampak tudi izvem kaj se mu dogaja, kakšno je naše šolstvo, kam gre naš podmladek in s tem ves naš svet.

Seveda je njegov pogled pristranski in njegov pogled izhaja iz njega samega in tako so učitelji velikokrat tečni, (pre)strogi, slabe volje, jih ne razumejo in nikoli oz. redko so prav oni – učenci krivi za učiteljevo slabo voljo, strogo ocenjevanje in tečnobo. Ja, ja, saj to še razumejo, da je včasih krivda tudi na strani učencev in da so nasploh težavni, a takrat ko se tehtnica prevesi na to stran, sami sebe raje izločijo iz te množice. Takrat so slabi le uni iz A-ja, ali pa uni iz zadnjih klopi, ali pa babnice, ki v razredu kar naprej klepetajo, ali pa le tisti, ki sedi zraven njega in ga boli zadnja plat …

Včasih je življenje polno čudnih naključij.

Npr. vozim se v službo, medtem pa razmišljam, kako je dom zaprašen in bi bilo res potrebno zarobantiti ter moškima poriniti v roke sesalec in krpo, takrat pa mimo pripelje avto z nalepko ČISTILNI SERVIS. In potem naslednjih nekaj minut razmišljam ali mi hoče nekdo povedati naj se že neham znašati nad svojima ubogima fantoma in najamem čistilko, ki bo čistila namesto vseh nas, ali pa je to le znak, da gre moje razmišljanje v pravo smer in bo res potrebno ustvariti naš domači čistilni servis, ki bo vsaj enkrat mesečno padel na kolena in drgnil po rahlo umazanih tleh in zaprašenih policah.

Ravno ta vikend se mi je zgodilo eno tistih čudnih naključij, ko se sprašujem kje nad mano bdi tisti Big Brother, ki počne vse tisto, kar bi želela jaz, a mi zmanjkuje časa … ali pa je to s časom le lep in priročen izgovor za pomanjkanje “jajc”.

Ljudje smo eni čudni patroni in zgodi se, da nekomu, ki je še včeraj deloval srečen in zadovoljen, danes klikne in se mu zazdi, da je nad našim podjetjem bistveno bolj oblačno vreme, kot nad sosedovim. Priznam, tudi meni se je že kdaj zazdelo, da je na Koprski 106/b megleno, deževno in se pripravlja k orkanu. In takrat me nekaj začrviči in zvije in naenkrat me zagrabi, da bi se skregala z belim kruhom. V tistem trenutku me navadno moti 100 in ena različna stvar; … da me šefi premalokrat kličejo in pobožajo po glavici, pa zadnjič se je ona tam grdo obnašala do mene, pa tista druga je šla prevečkrat na malico brez mene, pa presedajo mi delavni vikendi, ne maram fasciklov modre barve, premalo dedcev in preveč bab okrog mene, vse bi nakladale le o otrocih, medtem ko mene zanimajo potovanja, koši za smeti so premajhni, vhodna vrata se ne zapirajo dobro, že zdavnaj mi je crknila miška, ki jo še vedno mrcvarim in upam, da se bo zbudila, pa nihče ne opazi in mi ne prinese nove, gesla za prijavo v delovno okolje so predolga in pretežka … le kdo bi si jih zapomnil … in še in še lahko najdem razlogov, ko me zagrabi tista tatečna.

Ste že kdaj na vrat na nos iskali nove kadre? Jaz že velikonajskrat, neštetonajskrat.

Čeprav nemalokrat skorajda iščeš partnerje, s katerimi boš morda preživel velik kos svojega življenja, za katere veš, da jih boš hočeš nočeš poslušal, ko bodo pripovedovali o svojih velikonočnih jajcih, požrtijah, prekrasnih praznikih, ki so jih preživeli medtem, ko te (hvalabogu ) ni bilo zraven, o najlepšem krilu, ki ga je skoraj dobila na razprodaji,če ne bi pred njo skočila neka druga trapa in ji ga odnesla ispred nosa, o najbolj smešnih (japajade) , ki so se zgodile že tisoč let pred našim štetjem, ko so fantje stali na straži, o presmojeni večerji, dolgočasnem dedcu itd. … torej kljub zavedanju, da te čaka vse to, je na kadrovanje potrebno gledati z najbolj nepristranskega vidika in na kandidate in zaposlene gledati kot na ‘ …. hmmm …. recimo na ‘potnike’, ki izstopajo in vstopajo na ta naš počasi vozeči se ‘avtobus’.

Le zakaj si do sedaj na teh straneh še nisem odprla podstrani namenjene pripravljanju jedi?! Hrana je namreč ena od meni neznansko zanimivih na svetu obstoječih zadevic.

Npr. že sobotno brkljanje po ljudi polni ljubljanski tržnici in nabiranje povrtnin pri nekaterih mojih stalnih branjevkah (čeprav ne vem natančno zakaj se mi zdi, da moram vedno ravno k njim, saj one ne kažejo občutka, da se me spomnijo izpred mojih že prejšnjih 156 sobotnih nakupovanj), je opravilo, ki ga s precej nostalgije s težavo izpuščam tudi ko ne gre drugače in se potikam po trgovinicah nekje na drugem koncu sveta.

Pa obisk ribarnice in mrščenje čela ter odločanja ali naj danes vzamem sardelice, kozice … pa ali naj bodo te očiščene ali naj jih pustim v oklepu in kosilo zaradi lupljenja podaljšam za nekaj prijetnih minut družinskega klepetanja … ali pa naj danes morda vzamem le dober kos tuna stakea ali pa morda le malce povoham, pregledam, se delam hudo pametno, ko pregledujem kupe morske hrane, za katere večinoma sploh ne vem kako se pripravi, kaj šele kakšnega okusa je?

Težko je izbrati pravega kandidata. Ko sem zadnjič bila že skoraj pri srečnem koncu, mi je prijateljica (ja, ne bom blefirala in nakladala, da sem se na podlagi tehtnega razmisleka odločila za takšno pomoč), ki se ukvarja z grafologijo, predlagala, da bi mi pregledala rokopis tistih najboljših, ki sem jih izbrala.

Ja, vem, da obvlada grafologijo, izdelala je moj profil in profil mojega sina … in ga zadela še bolj v bistvo, kot psihološki test tiste kadrovske agencije in to še preden sva se spoznali in postali prijateljici.

Tudi po njeni analizi moji osebnosti ustreza vodenje ekipe, le da me tokrat analiza ni omejila le na radio, ampak na katerokoli ekipo, kjer je pri delu potrebna dobra doza organizacije in kreativnosti. No, a ne bi sedaj o mojih kvalitetah in slabostih (jap, tudi te imam ) in se raje vrnimo na izbor mojih kandidatov. Do tistega trenutka sem o njenih analizah razmišljala kot o nečem kar najemajo velika podjetja, ki dobijo na stotine prošenj in jim ne preostane drugega kot, da jih pred razgovori prerešeta psiholog ali v njenem primeru grafolog. A tokratna izkušnja je moje razmišljanje ponovno zasukala povsem v novo smer.

Pri izbiri kadrov sem se lotevala že vse mogočih načinov od tistega, ko smo v časopisu objavili lepo zveneči oglas in čakali na pisma z življenjepisi in nato najboljših 10-20 povabili na kratek razgovor in nato še najboljše 3 na daljšega. Pa potem tistega z aktiviranjem prijateljev, pa preko študentskega servisa in uvajalnim testiranjem boljših študentov. Pa preko zavoda za zaposlovanje in celo preko agencije za iskanje kadrov. Do nedavnega sem prisegala na agencijo, saj si sama nisem želela ponovnega zapravljanja časa s spoznavanjem množice ljudi, kjer bom večino videla le tistih nekaj minut razgovora in nikoli več. Agencija je v svojem naboru izbrala tiste, ki naj bi ustrezali mojim predstavam o idealnem kandidatu in name napotila le par najustreznejših. Vse lepo in prav dokler nisem sama enkrat naključno (neko brezplačno darilo) opravila psiholoških testov pri eni večjih kadrovskih agencij. Zadeli so me v nulo in mi napisali, da je moja idealna zaposlitev v podjetju, ki se ukvarja z organizacijo dogodkov (halo?! Le kdo bi si mislil, da že imam sanjsko službo ) ali pa vodenje ekipe na radiu (ne vem zakaj je radio tisti medij, ki mi bolj ustreza kot televizija   … a morda sem ravno takrat imela kak mazoljček na nosu). A pri eni točki je analiza brcnila v temo kolikor se le da. Baje se ne maram učiti novih stvari. Hmmmm … ne vem po katerem navzkrižnem spraševanju so prišli do tega in kakšna merila imajo pri merjenju želje po učenju. Moj vsakič, ko se vpišem na nov tečaj tujega jezika ali kakšno šolo retorike, PRa ali marketinga, zavija z očmi, da bi pa zdaj bila pa res lahko že zadovoljna z osvojenim znanjem in počasi v prostem času začela samo še nabirati gobe in hoditi na Šmarno … skratka nekaj, kar ga ne bo spet udarilo po žepu .