Skeptik sem pri mailingih prejeti pošti, ki priroma v moj e-nabiralnik z naslovi “pomagajte”, “posreduj sporočilo naprej” in podobno, zato tudi danes nisem ravno takoj odpirala priloženih dokumentov ob sporočilu brez spremnega teksta, z naslovom “VSAJ POŠLJI NAPREJ, PROSIM”.

Pa le odprem prvi dokument in berem na roke napisano pismo 13 letnega fanta. Mi seže do srca, vendar nisem prepričana ..zadaj se lahko skriva marsikaj. Poklikam odprem naslednje priloge in vidim sliko fanta na vozičku poleg Igorja Berganta. Hmmm, nekaj resnice bo že na tem. Na koncu berem tudi pismo Društva Paraplegikov, ter izsek članka iz časopisa. Že zapisujem na list papirja številko žiro računa …pred nakazilom pa se seveda odločim, da podatke še malce preverim.

Na Googlu odtipkam Robi Bojanec in dobim precej zadetkov.

V prvem razredu je Robi še fant brez vozička in na strani njegove osnovne šole se je zapisalo, da bo skrbel za Uhca. Uhcu je bilo nedvomno lepo pri Robiju.

In kaj sedaj? Še vedno sem malce skeptična Slovenka, saj me je zmotil datum na pismu Društva paraplegikov. To je vendar star dopis?! Iščem datum pisma Robija. Ni. Iščem datum članka. Ni. Grem nazaj na Google in najdem članek, ki je bil objavljen na spletni strani Dela. Seveda je članek plačljiv, grrrr! Vseeno opazim, da je bil objavljen junija 2006! Pred enim letom!

In? Ne vem… najbrž ne bom nakazala nič, ker sem dvomljive narave pa čeprav ne bi težko pogrešala nekaj v ta namen nakazanih €€€ . Ne želim pa naivno podarjati na temelju zgodbe, ki se seveda dotakne vsakega. Takšnih zgodb je nešteto, le da vsi ne obvladujejo vseh “marketinških” prijemov in vsaka pač ne zaide v moj e nabiralnik.

In kako je z zlorabami v teh primerih?