Nekateri ste me spraševali, kje sem dobila tisto barvasto »kačo«, ki se mi vije okrog vratu na moji fotki na tem blogu. Pri Naci sem jo kupila! Naci je moja nartabolša prijateljica in skrajni čas je, da opišem in kakšno lepo rečem tudi o ljudeh, ki so mi blizu.

In zato se danes posvečam spominom.

8 let nazaj, ko Jaka še ni bil vezan na šolske počitnice, smo se na morje odpravili, ko na plažah še ni bilo gužve in ko v zraku še ni puhtelo od vročine.

Začetek junija pred osmimi leti:
Tomaž, jaz in Jaka v vozičku se sprehajamo po Lignanu. Prvi večer naših dvotedenskih počitnic. In poglej, poglej na ulici sredi Italije srečamo tričlansko družino ljubljančanov. Saj veste, kako je ko srečaš zemljaka v tuji deželi :) …doma bi odbrzel mimo, tam pa …..

Naj povem, da nismo ravno strašansko patriot sentimentalni, zato sredi tuje dežele ravno ne znorimo ob zvoku pristnega ljubljanskega dialekta, se ne zapodimo v nič hudega sluteče turiste in jih ne začnemo močno objemati in poljubljati…

Ne, ne, ne, te tri sploh ne bi ogovorili, če se na videz ne bi poznali že od prej. Ljubljana je pač vasica in mi in oni smo imeli tam v naši “vasi” pač skupne prijatelje.

Po takšnem usodnem srečanju prvega dne našega dopustovanja, je jasno, da smo se v naslednjih dveh tednih, dodobra spoznali. Ob pitju kavic in gradnji slovenske kraljevine v italijanski mivki, šinfanju vse znanih in neznanih ljubljanskih fac, smo imeli dovolj časa in razlogov, da postanemo tudi kaj več, kot le znanci.

Lignano …morda je to čista sentimentalnost, morda le kup lepih spominov in mesto ni prav nič posebnega …….vendar nam je posebno, vanj smo se vračali tudi leta kasneje, tam imamo najljubše kafiče, najljubšo plažo, restavracije, celo hotel …. no, bolje rečeno penzion, smo dobesedno poselili z nami ter nekaj našimi prijatelji in sorodniki ….. gazda pozdravlja in dviguje roko že samo ob tem, da mimo pripelje avto s slovensko registracijo in nam razlaga o nekem drugem Slovencu, ki je bil pred kratkim pri njemu, misleč, da smo tako ali tako vsi v nekem sorodstvu :)

Spet sem zašla ….pojdimo nazaj k naši počitniški družbi; druženje smo nadaljevali tudi v Ljubljani in postali pravi družinski prijatelji (razumeli so se tako otroci, kot mi tastari), pa vendar tempo življenja naredi svoje in tako sva stike uspeli ohranjati le mami in do danes uspele zgraditi nekaj, čemur lahko rečeva trdno prijateljstvo

Dolga leta sem živela v zmotnem prepričanju, da so pravi prijatelji tisti, ki so s tabo že dolgo, dolgo in te poznajo navznoter in navzven in so te videli še s prstom v nosu (s tem sem prenehala pri enem letu, prisežem :) ) . In tako sem bila prepričana, da naj bi bili vsi tisti, ki jih spoznaš v obdobju, ko imaš že svojo družino, bolj znanci ali poslovni kolegi ….bolj v stilu: Živijo, … kako deca, … aha, boli rama,…. vreme se bo poslabšalo …adijo.

Očitno sem se motila. Z Naco se dokaj redno dobiva na kavici, poklepetava o vseh lepih in nelepih stvareh, pošinfava moške …ja, tudi za to rabiš prijateljico…. in se nato zapodiva dnevnim izzivom naproti.

Ravno danes sva si napolnili ventile z nujno jutranjo dozo kofeina in obveznega trača in nato sem jaz odpujsala v hlevček Network 21, in Naca v hlevček Dom design na Štefanovi v centru Ljubljane. Tam je njena štacunca in v njej ne prodajajo le okraskov in raznih ogrlic, ampak imajo predvsem fenomenalne stole in ostalo pohištvo.

A če mam jaz opremo iz njene štacunce? Valjda …mam ja. Imam seveda morje ogrlic, kakšno torbo ali dve, klobuček, kavč, stole, mizo, posteljo otroško sobo, dnevno sobo …. in vse to v predrzno kričečih barvah :)