Preko dneva bi strigla ovce, zvečer pa štrikala?

Share Button

Življenje na kmetiji? No thanks! Gor sem zrasla v Ljubljani, ampak ne “na parketu”, ampak v hiši, za katero so se vila polja s solato in grmičevjem rdečega ribeza. Dedek je bil trgovski potnik. Tržil je sadne sokove in lepo podjetniško skombiniral vlaganje vsakega zasluženega dinarčka v zemljišča okrog naše hiške, potem pa polja posadil z ribezom, za katerega je vedel, da ga z lahkoto proda podjetju, kateremu je iz tega istega sadeža narejen sokec, kasneje potržil podjetjem, ki so pripravljala malice za svoje delavce in imele dnevno potrebo po sveži solatki. In tako smo polja posadili tudi z mnoštvom zelenih glavic.

Ker sno se že vrgli v kmetovanje, smo vsekakor potrebovali tudi sveža jajca, zato je bil naš kurnik vedno poln kokodajočih živalic, občasno pa tudi kakšnih zajčkov, da o psih in mačkih niti ne razpravljam. Na mojo srečo je naša domačija stala na koncu, ki se je vse bolj urbaniziralo, v Novih Jaršah (no, še stoji), kajti drugače bi kmalu pridobili še kakšnega pujsa in kravo.

Sama sem bila očitno še zadnji ostanek kmečke omladine sredi vse bolj urbanega okolja in priznam, da sem močno zavijala z očmi, ko sem po šoli morala teči domov in pomagati pri “pakiranju” solate v gajbe, ki jih je moj oče kasneje odpeljal prej omenjenim podjetjem, moji sošolci pa so se medtem naokrog podili s kolesi.

Posebna muka je bil teden, ko smo obirali ribez. Neke vrste trgatev bi lahko temu rekli. Zbrala se je vsa soseska in sorodstvo (žal nas je zelo malo … očitno moja veja ni prav plodne vrste :) ), premikali smo pručke od grmovja do grmovja ter brbljali. Kul, če se struktura obiralcev ne bi močno nagibala v prid mamk nad 70 let. :)

Po smrti mojega dedka, smo njivo posadili s krompirjem, kasneje s koruzo, po smrti babice pa smo ukinili še to in preko vsega posejali travo. Ja, danes imajo moji starši huuuuuge travnik sredi najbolj urbanega dela Slovenije. In pred nekaj leti smo mojo mami končno prepričali, naj se v smer borbe proti aviacijski gripi, loči tudi od svojih kokošk.
In tako: “Kmetija, pa-pa” Kurnik še stoji :)

In baje sedaj pripravlja Pop TV nov resničnostni šov Življenje na kmetiji? Sem se nasmihala, ko sem opazila to notico, danes pa berem Dajanin blog in opazim, da bi njena mama tam želela sodelovati. Moja bi po mojem tudi uživala, ampak takšnih definitivno ne bodo izbrali. Oni bi radi takšne, kot sem jaz …. ne, celo jaz sem predobra zanje …želijo takšne, ki jim je kmetija poznana toliko, kot Helsinki Tini iz Big Brotherja.

Pa je takšne sploh mogoče dobiti v Sloveniji? No, mogoče pa je res, da nova generacija mladcev, ne ve več, da mleko ne pridelajo v tovarni.

Share Button

8 comments

  1. Dajana - Junij 6, 2007 18:44

    Vau. Ribez sredi Ljubljane? Divota. Idila. Vau, kako podjetnega dedka si imela. Škoda za ribez. Kaj pa je zdaj s hišo? In s travnikom? Hej – jaz sem tudi zavijala z očmi – moji starši pa so (moja mama še vedno, zavijam z očmi…) nosili domov gore mesa, ki smo ga potem spravljali v zmrzovalnik, pa pakirat je bilo treba meso v vrečke… No, zdaj prinese že vse zapakirano, ampak nikoli nisem razumela, od kje ima moja mama to strašno navado kopičenja. Vedno, ko so bile kakšne ozimnice, smo to morali kupiti. Na kilograme jabolk in krompirja, kot da imamo doma deset ljudi za prehranit… In moja dva sta imela vrtiček, ki ga je obdeloval moj oče in oh grrrrrr, no zdaj ga nimamo več.

    lp

  2. sasa - Junij 6, 2007 20:38

    Ja, moj dedek je bil iz pravega testa. Za posel zelo dober občutek, malce manj pa časa za vnuke …oz. le dve vnukinji in še to le jaz, ki sem živela v isti hiši. Z njim nisem imela blazno čustvenih navez, je pa postavil temelje za naše lepo in brezskrbno življenje še v današnjih časih.
    Hiša in vse okoli nje še stoji in čaka kakšne investicije za obnovitev. Načeloma čaka name, saj sem edinka, vendar pa so moji starši še preveč pokroviteljski in preveč starševski, da bi se lahko zmenili za kakšen konkretnejši projekt. Sem poskusila nekaj let nazaj pa nismo prišli dlje od debate ali naj bi nova hiša imela klet ali ne.
    Pa smo mi raje kupili hiško izven Ljubljane in si rekli, da lahko projekt gradnje v Jaršah še počaka ….se nikamor ne mudi, nepremičninam cena še ne bo padla.
    Kopičenje pa je bila najbrž navada vseh ljudi generacije najinih staršev, saj takrat ni bilo obilja, kot ga poznamo danes. Ja, tudi mi smo imeli dve skrinji in notri enga pujsa pa še pol krave. Še danes moj oče stiska jabolka (iz dreves, ki jih je posadil na travniku) in potem mami to vkuha v sok, ki se potem kopiči v naši kleti ……ja, midva s Tomažem pijeva le še vodo, Jaka pa samo še Fante in Coca-Cole :)

  3. Dajana - Junij 6, 2007 21:02

    Pa to ni res, kako smo si podobni. Poglej ta moj tekst. Sem prepričana, da so tebi tudi operirali mandlje: http://www.vivastar.si/dajana/?p=220

  4. bastjan - Junij 7, 2007 01:22

    Ah tej reality showi so res že šli čez vse meje. Ampak očitno se bojo še nekaj časa dobro prodajali… No ja, mogoče se bo pa na primeru kmetije še kdo kaj koristnega naučil. Čeprav dvomim… ;)

  5. pinocchio - Junij 7, 2007 07:23

    No mi nismo imel plantaž ribeza kot jih opisuješ ti, ampak ko si majhen se ti 10 metrov ribeza zdi ogromno. In če ga moraš obirati zato, da bo oče skuhu iz tega sok, ki ga sploh ne maraš je to nočna mora. Ampak ribez je bil še kul, enkar si ga obral in to je to. Zraven ribeza so bile še maline in te zorijo postopoma. In spet dobiš ven sok, ki ga ne maraš. In kar se najbolj spomnim od tega obiranja je to, da gomazijo in lezejo vse une živalce naokoli in nikoli ne veš kje je kej …. grrrr…

    No danes so maline in ribez še vedno tam (s pridobljenimi leti se je nasad optično zmanjšal). Sok pa danes naravnost obožujem …

    Tudi drugače te razumem, sama sem odrasla prav tako v popolnoma urbanem okolju sredi Ljubljane, kjer so vsi sošolci živeli v blokih, jaz pa na precej veliki bivsi kmetiji …

  6. Val - Junij 7, 2007 11:56

    Ko sem bila majhna, sem si vedno mislila, da se bom poročila na kmetijo. No pa sem si vmes premislila, čeprav mi vožnja z dobrimi traktorji še vedno ugaja:) Uh, saj zato še nisem pleharca a ne?:)

  7. sasa - Junij 7, 2007 12:58

    @dajana, mandeljne so operirali, ampak res iz nuje

    @bastjan; tudi jaz dvomim,od začetka sem še spremljala te resničnostne šove, ker so mi bili poseben fenomen glede reakcij nastopajočih, sem pa že nekje pri Baru2 obupala, pri BB pa čisto odnehala. Hvalabogu tudi naš tamal.

    @pinoccho; no, saj niso bile to ravno plantaže ….ampak je bilo kar nekaj dni obiranja. In res je točno tako, kot si zapisala; pajkci, kobilice, posledično sok, ki smo ga seveda imeli tudi mi. Sreča malin pa ni bilo pri nas :) No, jaz soka še vedno ne maram …pa saj imam še čas za spremembe.

    @val; pleh je pleh pa naj bo na še tako velikih kolesih. :) Sicer pa ne postaneš pleh pi… samo s tem, da ti ugaja vožnja. To postaneš takrat, ko se uguravaš šoferju, ki bi brez pleha ne bil nič posebnega :) To pa nisi ti, kajne?

  8. Val - Junij 7, 2007 20:05

    Ne…mene šoferji traktorjev ne zanimajo…samo traktorji…šofiram jih pa kat jaz:)

Izrazite svoje mnenje

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih