Ni skrbi, nisem v depresivnem obdobju, pravzaprav sem v obdobju, ko se mi dozdeva, da je svet lep in zato je morda toliko bolje prav danes pisati o temnih trenutkih, ki jih doživljam.

Jaz, ki sem tako hiperaktivna, polna energije, vedno tako nasmejana?  Jaz, ki mi v življenju ničesar ne manjka? Ja, tudi jaz. Morda celo pogosteje, kot večina drugih.

K temu pisanju me je spodbudil prispevek Sunshine, ki je za en dan očitno zašla na meni tako znano pot.

Takole izgleda pri meni; en dan me razmetava od veselja in energije, nato pa naslednji …bum ….. padem v krizo, se samopomilujem, ne da se mi delat, ne da se mi niti iz postelje, pojedla bi vse kar je v hladilniku in vse okrog mene je brez smisla.

Se je svet lahko tako spremenil iz dneva v naslednji dan?

Ste kdaj opazili, kako ljudje reagirajo na informacijo o težki bolezni? Imaš glavobole, bolijo te kosti, nimaš energije pa vendar upaš, se boriš in Živiš. Ker so glavoboli neznosni, greš k zdravniku in ta te po določenih preiskavah obvesti o tvoji xy bolezni. Bognedaj, da tej bolezni doda še ime – Rak. Včeraj je bila ta oseba še “zdrava”, danes je “bolna”. Enaki simptomi, enako okolje, le majhna in kratka besedica v trenutku spremeni naše življenje in ga obrne na glavo. Prenekateri šele takrat dejansko “zboli” in zaradi majhne besedice takrat preneha Živeti.

Večini ljudem se življenje ne obrača na glavo na tako ekstremne načine, pa vendar se nam dogaja na tisoče podobnih stvari.

Jaz lahko npr. danes pišem blog in nekdo mi v komentar zapiše, da mu je moje pisanje všeč in mene ponese … takoj zapišem 10 novih idej in naslovov, pisala bi cel dan, poleg tega pa imam energije, kot Natalija Verboten (ki štrika pulover, peče štrudelj in teče na Triglav) :) . Veselim se in to prenesem tudi na svoje bližnje.

Jutri pa mi nekdo napiše, naj ne kradem čas sebi in drugim, ker o pisanju nimam pojma in …..

Sesuje mi sanje, počutim se ničvredno, zavlečem se v kot stanovanja, sedim pred televizijo in se bašem s piškoti, itak mi postane slabo, dobim občutek, da mi tako ali tako nič ne uspeva, da je služba farsa, da je moja želja po suhi in fit postavi le utopija in zato pojem še več piškotov. Razmišljam, da pravih prijeteljev nimam, ker takrat itak nihče ne pokliče …kot nalašč :) in tudi mož ne dojema kaj se dogaja z mano, saj revskam na vsako postavljeno vprašanje. Celo tisti, ki bi me “moral” razumeti, na koncu samo še zaloputne z vrati in oddide.

In takrat naj pokličem koga?! Ne, ne, ljudje ne razumejo. Ko je hudo, ko pride kriza, takrat jaz nikogar ne kličem na pomoč. Takrat bi na svoji glavi potrebovala nekakšno lučko, takrat bi potrebovala nekoga, ki bi me poslušal in bi bil tam zame…nič drugega …samo BIL BI TAM.

Ko pa jaz kličem, ko povem, ko prosim, takrat je kriza mimo. Takrat sem na točki, ko gredo zadeve na bolje, takrat sem ugotovila, da obstaja rešitev in da imam tudi jaz nekje Nekoga.