Rojstni dan

Share Button

Radi prejemate darila? Jaz jih obožujem. Po pravici povedano se mi včasih za moj rojstni dan zna tudi povesiti nos, ko se moj dragi vse do večera niti slučajno ne spomni, da je to dan, ki ima takrat zame veliko začetnico.

Pa ne, sploh ne pričakujem daril v stilu zlatnine in diamantov, želim si le pozornosti in to razumem tako, da moj dragi zame naredi nekaj, kar mene veseli, njemu pa predstavlja mučenje.

Vas zanima kaj bi to bilo? Ples do poznih ur, to bi že lahko bila ena od zanimivih mučilnih taktik. Pa kakšna pregrešno draga večerja, saj meni hrana pomeni veliko, njega pa močno stiska pri srcu, če za nekaj uric užitkov, ki jih kasneje odplakne voda v toaletni školjki, odšteje muchos euros.

Še danes se me drži »nalepka« da ne maram cvetja, kar je popolna zmota. Je pa to zablodo povzročil eden od mojih enainštiridesetih D dnevov….. mislim, da tisti triintrideseti.

Takrat z mojim še nisva, tako kot sedaj, delala v istem podjetju in tako je on zjutraj, kot vse tiste dni brez velike začetnice, odbrzel v službo. Nič »nr’bolše«, nič lupčka ….samo »Ciao!« in že ga ni več.
No, saj mogoče pa je to posebna taktika, sem si mislila, čeprav bi me lahko že 14 kratna izkušnja pri tem dogodku v kombinaciji z njim, izučila, da je pač fant spet pozabil.

V službi seveda darilce kolegov, pa 300 vprašanj kaj mi je moj kupil, pa 100 klicev prijateljev, celo poslovni kolega je naročil dostavo šopka v mojo pisarno. Si morte misl’t, kako dolg nos sem imela, ko sem odprla kuvertico in prebrala, da šopka ne dostavlja moj dragi?!

Pa me vmes kliče še moja mami, ki za svojo edinko vedno rada zganja cirkus, mi čestita in vmes kaj hitro pove, da ona že tako ve, da moj ni nič pomislil name in da ga je že klicala ter mu zabičala, naj k meni v pisarno … ne vem niti zakaj naj bi on hodil takrat k meni v pisarno …po mojem smo našega tamalčka takrat vodili na neke otroške telovadne igrice v našem sosedstvu in ga je moj dostavljal…no, naj k meni ne pride brez darila.

In tako je moj prišel! Ob petih popoldne pride ves nasmejan v pisarno in … ????…brez darila ….
Pa mi reče, da ima darilo v avtu. Joj, joj ..kolk pa fajn, si mislim vsa napeta od razburjenja.
Greva do avta in on odpre prtljažnik v njem pa O G R O O O M E N šopek cvetja. Ga potegne ven in mi ga položi v roke. Na njem je bil še račun. Hud! Od cvetličarne, ki se drži stavbe, kjer on dela. Nič drugega! Le tisti pregrešno drag in velik šopek.

Moj nasmešek je padel za 1m navkreber in mislim, da sem siknila nekaj v stilu » a ni škoda denarja?«

Ja, res ..še vedno mislim tako! Če bi šel na travnik in mi nabral marjetice, bi bila veliko srečnejša, kot da je mimogrede med potjo domov, po stotih klicih svoje vsiljive tašče, posegel v denarnico in si olajšal vest.

Pa ga je malce izučilo in se je od takrat poboljšal ….plesat me pa še vedno ne pelje. 🙁

In ne, danes nimam rojstnega dne , zato lepo prosim, ne mi pošiljat rož!

Share Button
  • had

    hmm.. ljudje smo si na sreco razlicni.. sam sovrazim svoj rojstni dan.. iz preprostega razloga, ker sem vsako leto samo starejsi 🙂 in rajsi imam vsak dan, da je rojstni dan, kot pa tisti dan, ko je ta dan resnicen 🙂

    prav tako pa ne znam sprejemati daril.. veliko rajsi jih dajem 🙂

  • Ne bom nič zapel ‘happy birthday’ (oz. seveda raje po naše ‘vse najboljše’), nimam posluha. 😛

    Samo čestitam ti. 🙂

  • ejejejejej…. izbriši…. 😕

    Sem ravno vstal bolj zgodaj, da prodam nekaj delnic (sicer bi spal dlje kot samo do 13h) in sem objavo samo na hitro preletel. In ravno, ko se je prst začel upogibati, sem opazil zadnji stavek, a inercija je naredila svoje in klik se je zgodil. Nastal je butast komentar. :mrgreen:

  • Pingback: Rada dam » Saša Gerčar()

  • Val

    Kot Peter Lamut sem se tudi jaz že skoraj zatipkala, da ti voščim…pa sem v nasprotju z njim še pravočasno opazila, da v bistvu ne praznuješ:) Me pa zanima, kaj te je motiviralo k temu, da pa ravno danes pišeš o rojstnem dnevu???:)

  • Joj, Val ta prispevek je bil napisan kar nekaj tednov prej in objavljen med mojim dopustom, tako da se kar težko spomnim kaj me je spodbodlo.
    Ja, ja, vem …sem se spomnila.
    Spodbudila me je zgodba Žige za pomoč Patriciji …oz. ne prvotna zgodba, ampak potem dodaten post (ali je bil mogoče le mail pisan meni), da ni bilo veliko pomoči namenjene Patriciji. In sem tisti dan na poti na Šmarno razmišljala o takšnih darovanjih. In potem doma pisala in pisala …tako na dolgo in široko, kot znam le jaz 🙂 in ker je bil prispevek predolg, sem ga razrezala na 2 dela. Prvega sem objavila tukaj, drugi je sledil nekaj dni kasneje o tem kako ne le rada prejemam, ampak rada dajem.

    Sicer pa dragi moji: rojstni dan mi lahko voščite 14.oktobra 🙂
    Blaž, imaš dovolj časa za razmišljanje? 🙂 …nikar ne hiti, če rabiš več časa pa lahko čakaš tudi na moj 43. rojstni dan 😉

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih