Ne vem kaj se dogaja z mojim Billom … pa ja ni šel na tako dolge počitnice?!

V glavnem, počasi postajam ekspert za urgentni blok Kliničnega centra. Ne, z mano je vse v redu (no, saj morda pa je z mojim Billom vse v redu, le da se on pač ne vtika v mojo bližnjo okolico), se pa dogaja z mojimi bližnjimi. V zadnjih 4 mesecih smo non-stop po bolnicah in tako tudi kar naprej na urgenci.

Najprej moj tast in njegov srčni infarkt ali kar koli naj bi bilo …ugotovili itak niso ničesar.

Potem moj oče in kap, ki mu je prizadela polovico požiralnika, tako da se sedaj hrani samo še z mehkejšo hrano in še to s težavo.

Še v istem obdobju, ko je bil moj oče še v bolnici, se zgodi urgenca našemu Jaki in njegovi zlomljeni roki.

Nekaj več kot teden nazaj spet tast in izpuščaji po nogi – baje sladkorna. Tast je že tretji teden v bolnici Petra Držaja, ki je pravi lux hotel v primerjavi s kliničnim centrom.

Včeraj pa spet moj oče in kaj vem kaj. V glavnem izguba zavesti, padec in udarec v glavo …… rešilec, urgenca, šivanje, travmatološka …

Stvari se dogajajo, mi pa vedno znova obiskujemo najprej urgentni blok, potem pa še razne bolnišnične oddelke. Mojemu očetu so na travmatološki zašili glavo, nato pa so se sestre debelo gledale, kajti zanj ni bilo prostora na oddelku. Moral bi iti na nevrološko, vendar so sobe zasedene, tudi na travmi so sobe zasedene. Pa ga dajmo še nezavestnega in z infuzijo v roki za nekaj časa kar na hodnik! Tako to gre pri nas.

Res je, zdravnikov je premalo, prostori so preveč utesnjeni, sob je premalo, sobe so itak prevroče in je v njih nevzdržno že zdravim ljudem, postelje pa še vedno nekako najdejo in bolnike vsaj položijo nanje. Svojci in bolniki smo nestrpni, včasih celo nesramni, zdravniki in sestre pa prav tako ….. na koncu pa itak trpi le pacient.

Tokrat sem urgenco obiskala že tolikič, da poznam postopek, vem da bo čakanje neizmerno dolgo itd. da se temu ne čudim več in tudi jezna več nisem. In tako sem prišla do spoznanja, da bi morda pomirili še kakšnega svojca več, če bi tudi ostale – takšne, kot sem bila prvič jaz, seznanili s postopki, hodniki, pravili ….. Na urgenci se povprečen človek znajde enkrat na 10, 20 let in seveda ti nič ni jasno. Sediš, gledaš, upaš, moliš, jamraš, bentiš …..

Prvič smo prišli brez rešilca. Sedaj vem, da imajo bolniki, ki jih dostavi rešilec, prednost. Pri tastu smo naredili napako in ga dostavili sami in zato čakali 11 ur!!! Pa saj bi morda sedaj naredili enako, vendar bi bilo čakanje povsem drugačno, če bi mi nekdo že v sprejemni pisarni povedal: “gospa, prišli ste na urgenco, tukaj je kaos, pričakujte, da boste tukaj minimalno 5 ur, lahko pa tudi 12″ … ej, s to informacijo bi jaz lahko poskrbela, da tastu dostavimo kakšno normalno hrano, da pokličem v službo in odpovem VSE obveznosti in morda še kaj.

Pa če je že težko ubogim nervoznim svojcem to povedati v obraz, zakaj ne bi nekaj vljudnega in uvidevnega obesili na steno v čakalnicah?! V enajstih urah bi vsak prebral tudi to. Da ne govorim o tem, da morda res ne bi bilo težko kakšnega hodnika pregraditi le z enostavno zaveso in prositi svojce in ostale bolnike, da prepustijo prostor za tiste paciente, ki so zaradi pomanjkanja prostora, kar na hodnikih, čeprav ležijo po posteljah. Tako pa vse skupaj izgleda, kot množična hiralnica.

Da ne govorim o tem, da bi se dalo poskrbeti tudi za kakšen zanimivejši program na televiziji (tam se vrti le nekakšen program s pticami in ribami) …ok, saj to pomirja, ampak 11 ur!!!!! ….. pa kakšne knjige, ki bi si jih ljudje lahko sposodili in brali med čakanjem. Če ne drugega, vsaj za otroke.

Sestre hodijo po hodnikih in ne rečejo ne bev ne mev. Saj razumem, če bi se obrnile k enemu pacientu, bi se okrog njih nagnetlo še 20 drugih. Pa vendar mislim, da bi lahko imeli vedno zaposlenega nekega prijaznega “angela” – Zmajčka pomagajčka (ta dva revčka krožita po hudi vročini napravljena v kostum zmaja po ljubljanskih ulicah in kao pomagata ljudem), ki bi vsake pol ure prišel na hodnik in s prijaznim in umirjenim glasom povedal, da se zavedajo, da so hodniki polni, da zdravniki delajo po svojih najboljših močeh ter da se zahvaljujejo za potrpljenje vseh čakajočih. In morda še enostavno vprašanje: “kdo rabi kakšno pomoč?” Pa saj ni treba, da je to medicinsko osebje!!!! Študent, ki ima srce na pravem mestu in mu ni škoda dveh besed za pomiritev nervoznih ljudi v čakalnicah!

Za takšne stvari ni potrebno veliko financ, le malce zagnanosti in srčno razmišljanja ter zavedanje, da nekateri tam postanejo še bolj bolani, le zato ker se o njihovem počutju nihče ne vpraša ničesar.