Desetprstno slepo tipkanje baje ni zame

Share Button

Moj EMŠO govori, da prihajam iz tiste generacije, ko v cvetu mojega izobraževanja, o računalnikih ni nihče razmišljal, kot nečem splošno uporabnem. Tipkanja so se učila le tista dekleta, ki naj bi postale tajnice … po nekakšni čudni formuli pa je uspelo pridobiti nekaj tipkalnih strojev in učitelja učiteljico tipkanja tudi nekaterim gimnazijam. No, naša gimnazija ni imela te sreče in tako smo za izbirni predmet v 3. in 4. letniku lahko izbirali med tehnično kemijo. Ne, ne, nisem pozabila napisati še kakšnega predmeta … pri nas smo se pač vsi navdušeno vedno znova odločili izbrati tehnično kemijo. Prekrasen in perspektiven predmet, predvsem za družboslovce 🙂

Nekaj let za tem sem kot pridna študentka prenašala papirje gor in dol po uvozno izvoznem podjetju in v stiski s kadri, v trenutku “napredovala” v študentko-referentko na izvozu, katere glavno delo je bilo TIPKANJE izvozne dokumentacije.

Dekleta, ki je obvladalo vse čudne poskuse z lakmusovim papirjem pa tipkanje ja ne bo prestrašilo in sem sprejela ta izziv. Prvič, ko sem sedla za stroj in pričela z delom, je v sobi zavladala čudna tišina in le na vsakih 10 sekund je bilo mogoče slišati moj novi udarec na tipko. Najbrž so mi nekaj mesecev za tem, tam ponudili službo ravno zaradi moje očitne trmoglavosti in vztrajnosti, saj sem do konca meseca uspela brez kompasa najti že veliko večino črk.

Nekaj mesecev za tem so v našo sobo pritovorili stroj, ki je bil višek napredka. Vanj si najprej odtipkal vse kar si mislil, na koncu stisnil M za memory in potem vstavljal neskončno število papirja in stroj je tipkal sam od sebe. Mislim, čudo sveta, ki je bilo kot nalašč narejeno zame. Nekaj dni sem samo razdelovala sistem in ugotavljala kaj vse se pri mojem tipkanju ponavlja, nato pa en teden vstavljala kuverte, dopise, dokumente in si naredila zalog za mesece naprej. Stroj je tipkal zame …. juhu!

Kasneje sem službo zamenjala in moj strašni stroj z žalostjo v srcu pustila tam. Naslednja služba je bila v računalniški firmi in mesto odgovornejše, kjer niti en zapis ni bil enak drugemu. Po pravici povedano, sem takrat osebni računalnik videla prvič v življenju. Hja, telefon je bil moj zaveznik in po tipkovnici sem tolkla le v skrajni sili.

Danes tipkam ko štirje … moje tipkanje je agresivno, hitro in smešno. Sliši se me daleč naokrog. Tipkam z dvema prstoma …no, v glavnem s kazalcem desne roke, kazalec leve pa je v stalni pripravljenosti in vskoči pri kakšnem A, E, shift-u …. pa še to ne vedno, saj moj desni kazalec obvladuje sceno po celi tipkovnici. Tipkam resnično hitro in slepega tipkanja sploh ne pogrešam.

Pa vendar, včasih imam prebliske in si zaželim kakšnega šnelkurza. In tako zadnjič s svojim ameriškim šefom, ki ima podoben tipkarski slog, kot jaz, razpravljava o tečaju tipkanja in jaz omenim, da bi mogoče bil čas, da se naučim te vrline . On pa: “No, no, no!” s paniko v očeh. Nič jasno??! Je rekel, da bo izdal prepoved, da mene kadar koli v tej službi spustijo na tečaj tipkanja, kajti ne more si predstavljati, kako dolge maile bi dobival od mene, ko bi tipkala še hitreje 🙂 🙂

Share Button
  • http://www.typera.tk 🙂 Preizkusi se 😀 Otroci 2.0 imajo sedaj ta software že prednaložen. MSN generacija 🙂

  • Sama sem se slepega desetročnega tipkanja (uspešno) naučila s Cirilom. Ni tako težko, kot izgleda (čeprav tudi sama še vedno nonšalantno zbojkotiram kak mezinček …)

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih