Perfekcionistka, žlobudrava, ki prehiteva samo sebe! To sem jaz, če hoče kdo vedeti.

Če kogarkoli v službi vprašam za svojo največjo slabost pri delu, bom dobila kot iz topa ustreljeno, da se prehitevam, skačem iz teme na temo in govorim o nečem petem, ko moji polušalci še premlevajo tisti prvi stavek. Sicer imam sodelavce, ki so me po 9-ih letih že dojeli in dokaj uspešno jadrajo med mojimi komunikacijami, imam pa sodelavce, ki na sestanku sedijo in nepremično zrejo v vogal mojih očal in zelo jasno kažejo prve znake zgubljenosti :)

Iz tega razloga se raje kot govorjenja, lotevam pisanja. Pri pisanih izdelkih grem lahko poljubno krat nazaj in zadevo urejam, krčim, točkujem, odebeljujem in podobno. Pa se mi celo takrat zgodi, da ob branju pade še kakšna ideja, ki povzroči še daljši in obsežnejši zapis. :)

Pred časom sem pisala mail kolegu, ki ga niti ne poznam dovolj dobro - nekaj srečanj v šoli retorike. Mail je bil kratek, 3 povedi. On pa mi na mail ni odgovoril, le poklical me je in me takoj zadel v bistvo karakterja, ko mi je sicer napol v šali rekel, da sem v mailu navedla toliko stvari hkrati, da je raje vse razjasnil kar v živo. Ufff, to postaja že krizno! Še sreča, da obstajajo takšni, ki pokličejo, večina se jih raje potuhne in so čisto tiho.

Obljubim, bom delala na tem! Sicer pa tudi šola retorike ni prišla k meni slučajno, a ne Žiga? ;)