Pučnik in druga letališča

Share Button

Kljub mojemu dokaj odklonilnemu odnosu do nizkoproračunskih letalskih družb, so me tokrat zopet prepričali v takšen let.

Na srečo. Kajti občutek, ki sem ga zadnjič dobila ob Ryanairu, se je tokrat na račun Intersky-a močno popravil. Intersky? Ste sploh kdaj slišali za to družbo? Jaz nisem in tudi tokrat ne bi, če ne bi do zadnjega trmarila, da gremo v Berlin z avtom. Ne, nočem z nizko proračunsko letalsko družbo leteti na tako kratkih relacijah! Tam moram biti eno uro prej, potem itak zamujajo, po možnosti moram vmes še prestopati, prtljaga ne sme presegati 10kg ali kaj vem koliko že, ne smem si vzeti niti deci tekočine …… brez veze! Gremo z avtom!

Pa je moj začel 1 dan pred odhodom jamrati, češ Nemci se vračajo iz morja, na cesti bodo zastoji …. pa je naša Saša (sodelavka) skočila na internet in nama prinesla print za let iz Graza do Berlina z družbo Inetrsky. OK, tole bo nekaj čudnega, itak me je stalno iz njihove angleške strani metalo na nemško, plačila s kreditno kartico ni želelo sprejeti in me 3x zapovrstjo vrglo na začetek, ko pred tabo spet znova stojijo le bela polja in je treba vse podatke na novo vnašati. $$$##!”# in še kaj! Sem rekla, da gremo z avtom!

No, po nekaj bentenjih in par ovinkih smo zadevo uredili. Nobenih omejitev s prtljago? Kul!

Štartamo iz Graza. Waw! Letališče, ki ti vzame sapo.

Letalisce Graz 1Letalisce Graz

Takšen bi moral biti Pučnik! Ne vem kaj so sicer počeli na ubogem Pučniku, ampak takoj po “otvoritvi” smo mi trije odšli na ogled našega prekrasnega letališča. A????! En prizidek, eno dvigalo in ena terasa. Bog pomagaj?! A to je to? Baje sedaj ni treba na avtobus, ko prideš iz letala. Pa niti peš ne korakaš …kar čez tisto črevo greš. Uaaa, to pa je dosežek, saj je tistih 10 korakov čez prazno letališče res bilo nekaj nedopustnega za glavno mesto Slovenije. No, ja, ne bom kritizirala preden vidim zadevo tudi sama, ampak sam terminal je še vedno kup revščine in nevreden tako spevnega imena, kot ga ima naše letališče sedaj. 🙂

Kavarnice, restavracija s teraso, parkirišča, možnost za malce zabave za otroke …. predvsem pa zračnost in urejenost veje iz letališča v Grazu. Jaka pravi, da od sedaj potujemo le še iz Graza. Mene je najbolj impresionirala hitrost. Prisežem: minuto nam je vzel čeking. Prehod carine pa nadaljnji dve minuti. Nikjer gužve in kolon in nobenih sezuvanj čevljev.

Priletimo v Berlin. Kaj pa je to? Ogromna socialistična stavba. Peš, tako kot pred časom na Pučniku 🙂 , se odpravimo od letala do stavbe. Po stopnicah navzgor, skozi ogromna steklena vrata. Vonj po socializmu … res! Nas največ 20 potnikov vstopi v nekakšno sobo, ki ima ob strani tekoči trak za prtljago. Trak se ne vrti v krogu! Ne, trak ima po 20 metrih svoj konec, dila postavljena počez, prtljaga pride do konca svoje poti in se začne kopičiti na velikem kupu … kufri padajo en preko drugega. Smešno. Ampak vsi hitro reagirano, poberemo svoje prnje in ven. Nobene carine, nič …smo že v veliki sobani. Razen nas 20 ni tam nikogar drugega. V dokaz prilagam fotografije. Najprej še nekaj ubogih potnikov, v naslednji minuti, ko sem sama vlekla ven fotoaparat, se letališče izprazni v nulo. Shrhljivo mirno in tiho. Pa vendar še vedno lepše, kot na Pučniku.

Letalisce Berlin zunaj Letakisce Berlin3

Letalisce Berlin2Letalisce Berlin1

Tale rdeča steklena komora je najbrž stvar pripravljena za protikadilski zakon. Sedaj ni v tem akvariju bilo seveda nikogar pa tudi kasneje ne vem koliko jih bo, če bo frekvenca tako močna, kot je bila konec avgusta 🙂

Nazaj grede podobna zgodba. Prišli smo 2 uri prej. Vsaka družba ima tam svoj prostor, vendar osebja ni. Čez čas pride ena sama stevardesa … let za Graz, ki je tudi edini predviden let v naslednjih dveh urah 🙂 …moja dva sedita na stolih 30 m stran, medtem ko nas jaz čekiram, stevardesa pogleda po veliki hali, pokima, minuta, čekirani smo, carina nadaljnji dve minuti. Vzletimo TOČNO. Priletimo 10 minut prej. V obe smeri enako.

Z Intersky-em bomo še leteli in še bomo izbrali Graz za svoje izhodišče.

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih