O Toše Proeskemu so itak vsi pisali. Jaz ne bom, ker nimam kaj konkretnega povedati, razen tega, da me je tako kot vsakega drugega stisnilo pri srcu ob misli, da se je končalo življenje tako mladega in tako perspektivnega človeka. Ko smo se doma še vedno pogovarjali o Toši oz. o minljivosti življenja, nas udari še ena podobna zgodba, tokrat iz nam bližje okolice.

Kolega …. pravzaprav znanec, z njim sem nekoč hodila na tečaj Nemščine …. iz druge zgodbe pa bratranec naše svakinje, naš vrstnik, oče treh otrok, uspešen in izobražen človek, nagnjen k športnemu in zdravemu življenju, je v soboto umrl. Ni doživel prometne nesreče, ni umrl po dolgotrajni bolezni, umrl je v bolnici, iznenada, nepričakovano.

Nekaj mesecev nazaj je padel iz konja. BP, vsaj tako je bilo rečeno na pregledu, na katerega je šel takoj po padcu. Po nekaj mesecih se v glavi pojavijo bolečine in po nekaj naključjih in malce čudni zgodbi, ko ga v bolnici odslovijo, češ da ni nič nujnega, le uspe priti do slikanja glave, kjer ugotovijo v zatilju nek hematon, ki ga bi bilo potrebno odstraniti.

Dokaj brezskrbno odide na operacijo, kjer mu na operacijski mizi odpovejo možgani. Koma. Nekaj dni zatem aparature odklopijo in zgodba se tam zaključi.

?????!!

Je scenarij našega filma že kje zapisan?

Misel o minljivosti življenja mi ne gre iz glave. Danes smo tukaj, dogovarjamo se za snemanje videospota, za kosilo v okviru družine, morda smo partnerju obljubili, da gremo naslednji teden z njim na intimno večerjo, morda smo že plačali potovanje za naslednje praznike, imamo že nekaj postov napol zapisanih za objavo na blogu …. a vendar stvari ostanejo nedokončane, kajti jutri nas ni.

In ljudje so šokirani, se jokajo, se nas spominjajo …. a vendar zgodba se nadaljuje, le igralci se malce zamenjajo.