Moja pisarna je sicer topla, prijetna, urejena po mojem okusu in v njej se počutim dobro, a vseeno … čudno … za sestanke se vedno raje dogovarjam zunaj nje.

Kavica tu, kavica tam pa malce menjave okolja in dan je okrog.

A včeraj se je našla babura, ki je sklenila delati red v lokalih in odganjati tiste, ki zapravimo le kakšne 0,1€ na minuto sedenja.

Eko, včeraj zjutraj pridem že na drugo kavo, v drugi lokal. Bolj natančno v Horse pub za Bežigradom. Saj ne vem, kaj me oz. kaj tisto množico ljudi vleče tja, kajti lokal je že malce ofucan, predvsem pa hrupen. Ob 10h zjutraj je komajda bilo mogoče najti prosto mizo, natakarice pa so komajda sfolgale odnašati umazane skodelice z miz, za poteg z mokro krpo po mizi pa tako ni bilo časa1

Ok, ne bom malenkostna, bistvo je, da se dogovorim za posel, četudi s flekom na mizi od skodelice čaja prejšnjega gosta.

Kaj bom? 1 kavo in kozarec vode ….. kaj pa naj? Tudi moj sogovornik naroči nekaj podobnega.

Prijazna natakarica naju okrog desete zjutraj lepo in prijazno postreže.

Ob 11h midva sediva ob praznih skodelicah in kozarcih in vneto debatirava o poslu, ko taista prijazna natakarica prisopiha do naju in prijazno vpraša, če bi še kaj.

“Ne hvala.” In odpujsa nazaj k šanku.

Ob 11:30 pride ponovno. “Res ne bi ničesar več?” …in začne pobirati najini skodelici.
“Ne, ne bi, hvala. A nama lahko pustiš nekaj na mizi, da ne bova sedela ob prazni?”
Kisel nasmešek in ok, milostno nama pusti dva prazna kozarca, skodelici pa pobaše.
Malce se spogledava z mojim sogovornikom, a ne rečeva nič.
Ob 12h midva še vedno sediva ob najinih praznih kozarcih vode, ko ta isto dekle ponovno pride do naju in tokrat ne reče nič le račun, ki leži na najini mizi obrne proti sebi.
“A že zaključujete?”
“Ne, le prišla sem pogledat, ob kateri uri sem vama ŽE postregla.”

Aaaaa?!!!

  1. ali pa volje [↩]