Obstaja komedija, kjer tipu nek Bog ali Božiček1 … ali pač nekaj podobno vsemogočnega, podari daljinca s katerim potem upravlja celotno svojo okolico in pritiska na gumbe “reverse”, “pause”, “mute”. Ne mi zamerit, če sem kaj izpustila, kajti film sem gledala takrat, ko je prišel na kinematografska platna in do sedaj v spominu ohranila le še osnovno idejo.

BTW zdi se mi, da je bila celotna stvar sila smešna in da je film vreden ogleda, a danes nisem želela opisovati migetajočih slikic, ta film mi le služi za izhodišče o razmišljanju, ….. kaj razmišljanju! …. o iskanju izhoda iz nekakšne emotivne krize.

Ste opazili, da imam zadnje čase nekaj veliko za povedati čez stranke …. pa tukaj tudi. Tudi nekam poduhovljena postajam in vse skupaj, če ni posledica moje frustracije ob globokem prepričanju, da sem na oni svet poslala ubogega kužka2, je zagotovo rezultat tega čudnega vsesplošnega decemberskega razpoloženja.

A december zame ni mesec, ki bi me vzpodbuja k zapravljanju …. ne, ne, vse skupaj mi gre le strašansko na živce, čeprav bi po drugi strani želela razveseliti vse svoje prijatelje, znance, sosede in morda celo obnoviti odnose s tistimi, ki jih ne morem več dati v nobeno od prej naštetih skupin, zame je december predvsem OPOMIN, da je leto spet naokrog in da je od 23899 ciljev, ki sem si jih zadala, uresničenih le 34 … ah ne, le 32 in pol.

  • Morda pa si vsako leto zadam preveč ciljev in bo potrebno seznam naslednje leto reducirati?
  • Morda pa 32 in pol uresničenih le ni tako malo?
  • Morda pa je potrebno vseh teh žbljmlj število ciljev le pogrupirati v 3 velike: zdravje, ljubezen in družina?
  • Morda pa mi ni potrebno vseh narediti sami samcati in je potreben le en žvižg prijateljem?
  • Morda pa ni končan cilj, le takrat, ko je nartabolši na svetu in bi bilo dovolj dobro, četudi bi bil v tem le slabo nakazan delček dobre volje in želja po uresničitvi?
  • Morda pa je vse OK, četudi si naslednje leto zadam 45578 ciljev in uresničim le enega?

A vseeno, priznam da se počutim ujeto, da si danes ne želim ničesar drugega, kot daljinca z veliko tipko “pause”. Obljubim, da bi ga uporabila za en sam samcat dan. Zjutraj bi kliknila nanj, se pokrila s pregrinjalom preko glave, spala vsaj do 10h, se sprehodila po Ljubljani in uživala v prekrasno okrašenem centru mesta, morda celo odšla po nakupih, ampak tako brezciljno, iz čistega veselja, popila najmanj dve kavici v priljubljenem lokalu in tam sedela 3 ure brez slabe vesti, da premalo zapravim, odšla na kakšno masažo in zvečer na prijetno večerjo v dvoje. Jutri bi ob pol sedmih zjutraj spet sprostila gumb in dan bi bil ….spet ….. grrrr … ali pa morda ne več, saj bi ga takrat opazovala skozi spočite misli in jasen pogled.

  1. vragca, a ni tole izpeljanka iz Bogžiček [↩]
  2. Tomaž mi pravi naj že neham težit s tem [↩]