V Murgle centru imamo mi eno pravo vaško sceno v malem. Ker je naša pisarnica v bližini te velike oranžno plastične stavbe, kjer za čuda še vedno obstaja in živi nešteto takšnih in drugačnih lokalov, jih mi1 tudi s pridom koristimo. Radi popijemo kavico, pojemo kakšno tortico, odidemo na malico, še sreča, da je tam lekarna, jaz mimogrede nakupim hrano za mačka, nabavim sadje in zelenjavo, po novem se je tja preselil celo moj zobozdravnik, naš Jaka je že prevelik in žal smo morali prenehati obiskovati tamkajšnjo pediatrinjo, tam imam stalno prodajalko hlačnih nogavic, ki že vnaprej ve kakšne, v kateri številki, barvi, …. skratka VAS v malem. Ljudje se navidez poznamo, se pozdravljamo in eden o drugem poznamo celo nekaj čenč. Tista tablond se je pred kratkim ločila, tisti gospod, ki kupuje paradižnike je ovdovel, tista dva prijatelja, ki sta vedno kosila skupaj sta se skregala in po novem nobenega več ni naokrog ….

In tako zadnjič v naši Vasi na poti iz kavice, s Tomažem srečava Rasemo. Rasema je šef’ca gostinskega lokala, ki na Vasi skrbi za kosila. Jaz takšne hrane ne maram2 zato me tam vidijo zelo poredko, a Tomaž in vsaj polovica naše ekipe je tam skoraj vsak drugi dan. Tomaž “pada” na prijazno postrežbo in Raseme in njene čevapčarnice nikakor ne bi menjal za kaj drugega. Ona mu namreč vedno doda še malce zelja ali namesto krompirja doda pečeno jajce ali kakšno drugo drobno uslugo, ki jo prav rada naredi za stalne stranke. In seveda Tomaž vedno z veseljem pusti napitnino in ostaja zvesta stranka.

Rasema je takrat ravno prišla iz masaže. V zgornjem nadstropju je kozmetični salon, ki ga vodi teta, katere imena ne poznam … a točno vem, katera teta je to … tista, ki ima zelo rada svetlikajoče pasove in nakit. Seveda teta kozmetičarka redno obeduje pri Rasemi in najbrž tudi njej Rasema rada doda ekstra kepico tenstanega krompirja in malce več paradižnika v solati. In ko je Rasemo zvilo v križu in je končno sklenila, da obišče kozmetični salon in se prepusti rokam izkušene maserke, jo je njena kolegica zmasirala zastonj. Seveda, saj ne more zaračunati kolegici, ki ji že leta dodaja več krompirja, kot vsem ostalim delavčkom pri sosednji mizi!

A Rasemo sedaj skrbi …. počuti se nelagdno, nesigurno, … prav neprijetno, ker ji kolegica ni računala. Kaj naj stori Rasema, ko bo taisti dan teta maserka prišla k njej na kosilo? Naj ji da kosilo zastonj, zaračuna polovico ali nadaljuje v istem stilu, kot leta doslej?

In tako se na tej Vasi vsi šefi poznajo med seboj in tako eden masira, drugi ruva zobe, tretji kuha, četrti ima krasne tortice …. in kot prijatelj prijatelju si izmenjujejo usluge.

Tudi jaz imam prijatelje, ki znajo kaj postoriti. Ki me imajo radi in mi kdaj pa kdaj naredijo kakšno uslugo. Sem in tja kakšna usluga mi prija, mi pokaže, da prijateljstvo šteje, a kje je prava mera dajanja uslug in kje usluge postanejo breme in počasi kradejo občutek svobode in načenjajo sproščene prijateljske odnose?

  1. vsi mi, ki v N21 in Amec-u služimo svoj ljubi kruhek [↩]
  2. klobasice, čevapčiči, meso z veliko začetnico, golaž … [↩]