Jaka je moje zlato odkritosrčno dete. Itak je “po mami” in kar srhljivo je, ko pri otrocih opaziš svoje napake … no, saj ne priznam, da bi jim sama rekla napake … In seveda mi je moj dragi sin zadnjič serviral direktno resnico naj na blogu ne pišem več o filmih. To mi baje ne leži. Sploh mi ne leži nobeno opisovanje. Sploh pa naj ne pišem resnih zadev, ker tega ne obvladujem najbolje. Baje sem strašansko dolgočasna. No, saj me je hkrati potolažil, da sem dobra v pripovedovanju zgodb in mi svetoval naj se držim tega.

Khmmm. Bo že nekaj na tem, saj le kdo bi mi resnico znal servirati bolje in konkretneje, kot ravno moj zlati sin.

Pa ravno iz kina domov sva se vozila in razpravljala o Čebeljem filmu. Strašansko všečna risanka o kateri bi lahko zapisala še in več in še več. Že nekaj tednov je od ogleda, a jaz sem le rabila nekaj časa, da premeljem, premislim in se odločim ali naj upoštevam sina ali pa trmasto vztrajam pri svojem.

Trma, kot sem, bom vztrajala pri svojem. Še vedno bom zapisala nekaj o vsakem filmu, ki si ga ogledam v kinematografu. In še vedno bom raje opisala vse OKROG in NAOKROG … o kokicah, Coca-Coli, gneči, čvekavem sosedu, le same vsebine filma ne, saj znajo to drugi opraviti veliko bolje od mene. Pa kaj, če nekatere to ne zanima! Saj lahko preskočijo in ne berejo. Jaz pa bom le imela na enem mestu vtise o vsakem filmu … ko pa tako hitro pozabim naslove. Pa še vztrajnosti mi ne bo nihče mogel očitati!

Čebelice so pa kul film! Poučen za otroke, prijeten za ogled, luštna animacija, izredno duhoviti dialogi in štosi na ameriške zvezdnike.

Pa Jaka, saj sem povedala zgodbico, kajne? :)