Maša

Share Button

Tako moji, kot Tomaževi starši in stari starši in tako nazaj v zgodovino, so bili kolikor daleč vem vsi Slovenci in posledično tudi katoliške vere. Sicer so bili moji stari starši verni, a zaradi nekako nesigurne in nedorečene politično verske situacije1, se takrat pri nas ni ravno redno hodilo v cerkev in tako sem postala v tej družini jaz prva nekrškenka. Nove Jarše, kjer sem odraščala, so bile tiste čase še bolj vas, kot čudaško prenapolnjeno spalno-nakupovalno naselje, kot je to sedaj in tako se je zgodilo, da sem v prvem razredu dobesedno težila, da tako kot vse ostale sošolke, tudi jaz začnem obiskovati verouk. Morte misl’t!

Pa sem začela, le v šoli se o tem ni smelo govoriti ;). Krstili so me pri sedmih letih za Veliko noč in isto leto sem v taisti prekrasni beli princeskini obleki2 opravila tudi prvo obhajilo. In bila sem “pečena”. Naenkrat je verouk postal obveza. A to obvezo sem še nekako prenašala, huje je bilo z mašami. Vse do sedmega leta sem bila vajena, da je bila nedelja dan, ko sem se lahko dopoldne igrala, iznenada pa se je pri sedmih letih ob nedeljah bilo potrebno tako učiti za šolo, kot tudi dopoldneve preživeti v bližnji cerkvi. Če računam, da smo imeli doma običaj, da ob sobotah pospravljamo stanovanje, ni čudno, da sem počasi cerkev začela jemati kot nekaj nebodigatreba.

Vse do birme, ki smo jo imeli šeeeeeleee v 7. razredu osnovne šole, sem pri obiskovanju maše in verouka še vztrajala, nato pa vse skupaj popolnoma opustila. Jah, tako kot 99,9% ostalih otrok. Dobiš uno uro, kolo …. tete in babice so presrečne, ti pa končno lahko zaključiš s tem. Cerkev me vidi le še ob kakšni cerkveni poroki, pogrebu ali kakšni maši, kjer moram biti po nekakšni družinskem bontonu in obvezi.

Ker je tudi Tomaž imel opravljene vse zakramente in ker mi je poroka v cerkvi nekaj lepega in daje dogodku poseben pečat, sva se poročila tudi cerkveno. In takoj po rojstvu Jake sva odprla možnost izbire tudi njemu in ga krstila. In tukaj se naša pot s cerkvijo očitno zaključi.

Cerkev kot inštitucija me odbija in o tem niti ne želim izgubljati besed, a kot vera, filozofija ima zagotovo nekaj, kar je v tem hitrem in materialnem svetu več kot dobrodošlo.

A vendar mene k maši ne bo …. in s tem seveda tudi našega otroka ne morem spodbuditi k temu, niti obiskovanju verouka … saj je katoliška maša nekaj nemogoče togega, nezanimivega in neprilagojenega trenutnemu času. Oprostite, vendar res ne vidim načina, da mladostnika prepričam, da bi sam z lastno željo in voljo obiskoval obred, kjer nekako krulijo stare tercialke, kjer duhovnik razlaga v celo njemu nerazumljivem jeziku, da ne govorim o tempu in naglaševanju povedanega.

Saj verjamem, da obstajajo izjeme, vendar tista splošna večina me je z lahkoto prepričala, da lahko “verujem” tudi doma brez zapravljanja časa po hladnih cerkvah in zapisovanju svojih nepremičnin že tako prebogati cerkvi. In globoko verjamem, da bom kljub temu prišla v nebesa.

In upam celo, da tam resnično noben ne igra na harfo, kajti ….. khmm …. lepo vas prosim …..cele dneve poslušati harfo??!! Je to kaj nebeškega? 🙂

Share Button
  1. mah, saj ne vem kako naj tole drugače definiram []
  2. ja, tako se mi je zdelo []
  • Bila sem krščena, vendar zakramentov pa nimam nobenih, ker doma nihče ni hodli v cerkev….mogoče babica občasno ob večjih praznikih, drugače pa ne. Niti me ni nikoli zanimalo…do nedavnega, ko sem morala v roke vzeti Sveto pismo zaradi študijskih obveznosti pri zgodovini – no, osnove vem iz šole pa sama sem kaj prebrala, vendar raznih obredov in molitev pa ne 😉 Cerkvena organizacija je po mojem okusu malo preveč konzervativna in s takšnim načinom “privabljanja” vernikov ne bodo nikoli imeli veliko obiskanost – če samo pogledamo mojo in mlajše generacije – koliko med nami še dajansko gre v cerkev kar tako? Verske zgodbe so zanimive, po svoje poučne, vendar kaj ko jih ne znajo predstaviti mlajšim na drugačen način…
    Če ne bo sprememb, cerkvi čez kakšno desetletje ali dva lahko resno grozi velik upad obiska. Dokler bodo stvari takšne kot so, jaz vsekakor ne bom številka v njihovi statistiki 😉

    PS. Najbolj zanimivo je pa to, da v cerkev veliko hodijo tisti, ki imajo dušo polno grehov in slabo vest…poznam kar nekaj takšnih…Da koga ne prizadenem, je seveda veliko tudi ljudi nasprotnih vrednot 🙂

  • “”Cerkev kot inštitucija me odbija in o tem niti ne želim izgubljati besed, a kot vera, filozofija ima zagotovo nekaj, kar je v tem hitrem in materialnem svetu več kot dobrodošlo.””

    Kaj konkretno pa naj bi to bilo? Kakšna filozofija je to, da bi ti brez RKC bila neznana?

    p.s. ful si lušna na tisti sliki s črnimi lasmi 🙂

  • @Mateja, res je togost in dolgočasnost je eden glavnih razlogov zakaj jaz niti s prstom ne mignem, da bi Jako sploh spodbudila, da bi vsaj vstopil v cerkev. Imam še na zalogi prispevkov na to temo, ker smo imeli blazne težave, da bi moj mož opravil tisto častno dolžnost biti birmanski boter. Res nam je prekipelo, ker mu nihče ni hotel dati potrdila, da je primeren. ??!!!
    Pa tudi izkušnjo z mašo v Ameriki imam. Sicer v protestantski cerkvi, a vseeno …čisto drug svet.

    @ateistek; bom na koncu začela: jaz in črni lasje?! Uf, to je bilo kakšnih 12 let nazaj. Valjda sem bila fejst, ko sem bila 12 let mlajša 😉

    Drugače pa ajde v osnovi se meni ne bi zdelo prav nič grozno, če bi naš tamal namesto pred računalnikom, kakšno urico na teden preživel v družbi drugih otrok pri verouku. Ali pa vrline, kot je družina, spoštovanje, ljubezen, odpuščanje itd. …. to so stvari, ki jih nihče več ne “uči”. Sploh ne bi imela prav nič proti, če bi se kdaj učil kaj takšnega! Ampak, da bi zato MORAL vsako nedeljo stati pri maši, za katero niti pod razno ne vidim smisla in poante, izgubljati čas na to temo, metati gnarčke v cerkveno blagajno, da ne govorim še o kakšnih hujših perverznostih, ki se dogajajo na tistem koncu “sveta”.

  • Petra

    Uf, Saša čisto enako je bilo pri meni. S tem da sem bila v naši vasi, na naši šoli verjetno edina, ki ni hodila v cerkev. Dobro se spomnim treh sošolk, s katerimi smo skupaj hodile iz šole, kako so me filale s tem, da bom prišla v pekel. Doma sem težila in težila, da bi šla jest tud v cerkev, ampak moji se niso dali.
    Tako da se ostala brezbožnica:), prav tako moj mož in posledično tudi najin otrok, ki je ostal brez krsta.

    Hja, časi so taki, da krst ni več problem. Če se bo hotela poročiti cerkveno, bo pač opravila še vse ostale formalnosti, kot so krst, obhajilo ipd.

    No, ampak vseeno obožujem božič, veliko noč, ker je familija skupaj in na to nekaj dam. Pa tudi nič nimam proti Marijinemu vnebovzetju, ker je frej dan, pa lahko malo pokombiniram z dopustom:)

  • hja, pri nas v Spodnji Šiški je bilo očitno obratno. se mi zdi, da jih je hodila k verouku le peščica.

  • Val

    Hmmm…jaz sem pa ravnokar prišla s priprave na krst, bom namreč krstna botra. Huda obveza, baje 😉
    To kar praviš Saša, da si se cerkveno poročila…pa res le zaradi obreda, ker je lep in je vse skupaj bolj svečano, ali ker dejansko verjameš v to, da “kar je Bog družil, naj človek ne loči” 😉 Ker po drugi strani se mi zdi nekoliko hinavsko se odločiti za cerkveno poroko, če dejansko ne veruješ.
    Ampak ok, ne bi filozofirala, ker razmišljam zelo podobno kot ti v tej objavi. Imam enako vse zakramente (no, poroka ali sveti zakon mi še fali 😉 ) , ampak Cerkev pa… Uh, težka tema…preveč za tole uro 😉 Bova enkrat na kavi… Boš kaj frej?

  • Naj začnem pri koncu? Za kavo se vedno najde čas.
    Glede poroke pa verjeti v “to” … khmmm …..
    Tako bi rekla, definitivno verjamem v razmislek pred poroko in v to, da je poroka zaveza, ki je ne mislim kar tako prekiniti. Naj Bog ne loči? Ah dej no!
    Cenim družinske vrednote, cenim zakon, a sem tudi za razvezo, če ne gre.

  • Val

    Hehehe gre bolj za to, da če ti božja “špaga”, ki naj bi držala skupaj tvoj zakon, pomeni kaj ali pač ne verjameš v to, da ima to kaj vpliva 😉
    Tudi jaz mislim, da razveza ni nič slabega…ampak kaj pa praviš, da se ne smeš potem več še enkrat poročiti cerkveno?
    No za kavico se pa zmeniva, grem jutri na podaljšan smučarski vikend, potem pa se slišva.
    Btw meni se to tko hecno sliši, da sem top čvekač 😉

  • Hm, kaj se družinskih in ljubezenskih vrednot ter odpuščanja lahko kar naučiš tako kot množenja, seštevanja, ulomkov?
    Mislim, da so to stvari, ki jih preprosto začutiš in ni potrebna cerkvena preračunljiva institucija. Verouk je samo fora, kako naj otrok kasneje v življenju prizanesljivo gleda na RKC. Pri večini uspe. Krst, zakramenti, verouk, cerkvene poroke…to so zgolj namenoma izmišljene stvari, zato da je cerkev kar naprej prisotna v tvojem življenju.

  • Ja, ateistek, jaz mislim, da se tudi družinskih in ljubezenskih vrednot lahko naučiš! Nanjbrž ne z enakimi postopki, pri množenju moraš pač vaditi in poskušati, pri vrednotah pa bi takšno učenje bilo malce bedasto. Se pa tega vsekakor lahko naučiš, če si obkrožen z ljudmi, ki ti to pokažejo s primerom, zagotovo pa ne škodi, če se o teh zadevah tudi pogovarjaš.

    Se pa strinjam, da cerkev, kot institucija pri tem res ni potrebna. A vendar nasprotno trdim, da samo obiskovanje verouka, obiskovanje maše, krst in ostali zakramenti pri tem zagotovo ne škodijo. In ja, jasno da so to dogodki, ki vplivajo na prisotnost cerkve v naših življenjih. In s to idejo ne bi bilo nič narobe, če bi cerkev bila povsem broke, duhovniki pa vsi ena sama dobrota in vsi ene sestre Terezije, ki bi ljudi zbirali okrog sebe izključno za to, da med njimi širijo lepo in dobro besedo ter jih nagovarjajo k dobremu delu?

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih