Sram me bodi! Do danes nisem še prav nič napisala o tiskani Blogoroli.

Danes me je zapekla vest in naj bo … nekaj besed namenjenih tej izredni ideji.

Kljub temu, da prenašam laptop kamor koli že, da ga brez sramu potegnem ven tudi v kakšnem lokalu, pa še vedno najbolj prisegam na dobre stare cajtnge. Pri nas smo itak zbiralnica tiskanega papirja. Knjige, še več pa revij in časopisov se valjajo vsepovsod. No, ni ravno tako hudo, ker te stvari vsakodnevno spravljam na kupe, a vseeno, če bi morali zategovati pas, bi lahko temeljito prihranili že s tem, da popolnoma ukinemo takšno in drugačno duhovno hrano.

In z idejo o tiskanih blogih, so mene res zelo osrečili. Blogorole nikoli ne berem doma, čeprav jo dobivam v domač nabiralnik. Vtaknem jo v torbo in jo prebiram po obrokih od začetka do konca ob jutranjih kavicah.

Vsebina sama … no, ja … se bere. Mene ni v njej :) No, saj se sploh ne trudim. Nekako mi ni do tega, da pišem na ukaz. Do sedaj nisem še zapisala niti enega posta na temo, ki je bila predlagana. Ponavadi razmišljam o tem in bi čez kakšen teden ravno na to temo imela kaj povedati, a se mi ne da še enkrat pogrevati že 100x pogrete juhe.

Papir – sem že videla kaj bistveno boljšega. Mi je prav hudo, da se ta časopis tiska na tako ((saj ne vem, če obstaja sploh manj kvaliteten)) neatraktivni kvaliteti papirja.

Najšibkejša točka pa je vsekakor dosegljivost. Nisem študent, zato nimam po faksih kaj iskati, tudi na postajah me niso videli že najmanj 20 let, tako da sem bila prisiljena Blogorolo naročiti si na dom, če sem jo sploh želela kdaj videti od blizu. No, ja, na ta način kakšne množične razširjenosti ni za pričakovati, kajne? Dogovor s City magazinom, Žurnalom24?