Kava za s seboj

Share Button

To je baje najtarbolši prevod za Take away coffe. Pa da namesto, da si jezik opečeš z vročo kavo, si ga raje kar zlomiš!

Takšno kavo ZA S SEBOJ ponujajo v Subitu v Koloseju. Takšna kava (sicer z manj lomečim in lepše a vseeno tuje zvenečimi imeni) se danes dobi že marsikje po Sloveniji. Ne, mene ne boste dobili na to finto! Kava je obred, je dogodek, na kavo se usedem in ob njej … ne, ne, ne kadim, pač nikoli nisem in me to ne zanima … a vseeno ob kavi čvekam, berem časopis, včasih celo knjigo.

Že nekaj let opazujem nore Američane, ki nikakor ne zdržijo niti 2 minuti brez konkretnega produktivnega dela in si celo v avto odnašajo doma skuhano brozgo, ki jo na poti do službe počasi posrkajo. Bljak! Moj šef si celo na pot v Slovenijo vzame tisti hibrid med termovko in veliko pol litrsko šalico in tako zjutraj, ko ga pobiram in peljem do pisarne ali kakšne druge lokacije, iz hotela prikoraka s to kavozasseboj v roki. Jaz pa vsa kremežljava težim, da potrebujem kavo.

“OK, lahko vzameš tudi ti kakšno, saj imate tisto zasseboj, kajne?”
“Pajade, si na glavo padel, da bom kavo med hojo ali vožnjo pila?!”
“A ti potrebuješ kavo, ali dogodek?”

Pa tile Američani pojma nimajo! Jaz potrebujem kavo, a kava je dogodek in hočem, da tako tudi ostane!

Share Button
  • Petra

    Ja, ja in še enkrat ja. Najboljša je taprva, doma iz mojga kofe avtomata. Črna, kratka in dišeča. Pol kakšna bela pade, še najbolj mi pa zadnje cajte paše kratka s smetano v TAMALI ŠALČKI.
    Američani in tisti njihovi kartoni pa…eh, kaj bi človek sploh tratil čas:)

  • lisica

    Točno tako. Kava je obred, ritual,… In blizu moje službe je en kafič, se mu reče Lunca. Kakšen mesec nazaj napiše stric na tablo Take away. In ker sem bila v frki, sem rekla, jo bom vzela s sabo in jo spila kar v pisarni. Ampak moraš videt, kako ti kavo pripravi:
    …za s sabo?… odd look
    …ja, prosim…
    …gospa bi eno kavico za s sabo…
    …ja, prosim…
    začne
    …kuha kavo…traja kar nekaj časa…
    …mlekca?…
    …ja, prosim…
    …toplega, hladnega, spenjenega, mlačnega,…
    …mlačnega prosim…
    …sladkam…
    …jaaaa, prosim…
    …rjav ali bel sladkor?…
    …če lahko zbiram, rjavga…
    …mal sladko, fejst sladko…
    …srednje…
    …on sam posladka kavo, in meša, spet traja…
    …zapakira…
    …gleda čudno, nekaj tuhta…
    …računa…
    In v tem obredu priprave Kave za s sabo se seveda zaklepetam s tremi ostalimi, ki so se v tistem trenutku znašli v lokalu in udarmo eno politično.

    Res, odlično, trajalo je dlje, kot če bi se vsedla in kavo naročila kar tam. Za v filme, čista desetka 🙂

  • Ma, mene je pa zadnjič premamila tista na pumpi in je bila odlična!
    šla sem na daljšo pot, zgodaj od doma in ker doma kavico pijem obvezno ob branju časopisa…

  • kava za s seboj je najboljša pogruntavščina. kave nikakor ne pijem kot obred (npr zjutraj sploh ne), ampak takrat, ko je nuja 🙂 – takrat pa se mi ponavadi tudi kam mudi. namesto kave kupim tudi red bull ali pa kavo v pločevinki na pumpi. če imajo toplo take away, toliko boljše.

  • Val

    Ja mojcej, kava na pumpah je res dobra…čisto pravi barkafe ;)… ko se ustaviš na pumpi pred tunelom Karavanke… mmmm, kako diši 😉 in potem šibneš na smuko 😉
    Meni so pa kul te take away kave… Prav pogrešam kako varianto Starbucksa pri nas… Pa saj ne, da bi jaz bila redna stranka, ampak mi je pa to vedno fletno, ko se potepam kje po tujih mestih… In potem sem kot Ally McBeal ali pa tiste kokice iz Seks-a v mestu ali pa… no saj, v katerem filmu pa ni tega “procesa” 😉

  • Jaz pa rajši ne pijem kave, kot da nimam časa, da se vsedem, počvekam,…. Ok, če sem zaspana tudi. Mi pa te take away potegnejo, če grem na sprehod z družbo in si vzamemo kavico in se potem v parku “damo” na klopco in čvekamo.

  • Mogoče jim pa predlagaš kakšen boljši prevod in se zmeniš, da imaš odslej pri njih kavozasseboj zastonj. 🙂

  • @Tjaša, hvala za predlog. A jaz bi se grebla le za kavokartamspiti, ker tiste kavezasseboj ne konzumiram. Verjamem, da je dobra in priročna, ampak nalašč nočem iti po tej poti. Iz podobnega razloga kave ne pripravljamo doma. Res, razen za goste, je nikoli ne pripravim doma! Pitje kave imamo pri nas za obred in to je trenutek, ko ga midva z možem vzameva zase ali za prijatelje. Celo s tamalim gremo “na kavo” … midva kavo, on kakav (ki ga tudi ne pripravljamo doma). Ja, saj vem, čudni smo … so nam že povedali.

    @Tamara, jaz vedno ob kavi sedim. Niti ni nujno, da čvekam, a sedeti pa le moram. V Italiji imajo drugačno ceno za kavo, ki jo popiješ ob šanku “al banco”, ali pa za tisto, ki jo piješ za mizo, a se ugodju sedenja nikoli ne odrečem … pa naj mi še tako zvišujejo ceno za sedenje.

    @Val, ja v tujini vedno Starbucks, ampak spet tudi tu ne gre brez sedenja. Ne, ne in ne, ne bom naokrog hodila s kavo v kartonastih kozarcih pa naj bo še tako dobra! Starbucks pa v tujini prakticiramo tudi zato, ker v veliko državah namesto kave dobiš navadno brozganico in za Starbucks pač vemo, kaj dobimo.

    @Špela; čudakinja 😉

    @Mojcej; tiste z avtomata so v bistvu kar dobre. Vem, ker je moj mož celo nekaj časa bluzil in poskušal uspeti v poslu kavnih avtomatov … takšnih, ki so na pumpah in bolnicah … kdo bi si mislil, a 😉 no, ni uspelo, morda tudi za to, ker se nisva znala poistovetiti z artiklom 🙂 Ne moreš prodajati BMW-jev in se voziti z Audijem, kajne?

    @Lisica; ja, poznam to, sploh v Ameriki znajo celo znanost narediti iz teh kav. Te prej mine, preden se odločiš kaj bi pil.

    @Petra, ja v tamali šalčki, ampak ne doma pripravljena. Ne, tudi tega nočem! Nočem v pižami, vsa namrgodena, cajtng pred faco pa 3 ure buljit vanj in počasi srebati kavico! Ven, med ljudi, sploh pa sedaj, ko ni treba, da smrdim po čikih!

  • Petra

    Sej te štekam, ja. Nama je tud to obred. Jupi, jutri greva spet v Trst, joj kako je fino spit eno kavico na sončku 🙂

    Ampak jest jo moram imet tud doma. Kje bi pa zdržala. Jo moram zavohat prec ko se zbudim. Zato moj prvi vstaja:)

    No, doma mam še Caro (pšenično), takrat ko mi zapaše velika bela “kao kava”.

    Edino, za razliko od tebe, v Italiji skoraj vedno pijeva kavo ob šanku. Ne zaradi cene, ampak ker ima kava stoje ob “italijanskem šanku” čisto drug okus:)

  • citram: Ven, med ljudi, sploh pa sedaj, ko ni treba, da smrdim po čikih!
    Te pa potem zebe!!! (kot si napisala v blogu o lokalčkih)

  • Petra

    Mojcej, zakaj bi jo zeblo. Sej gre notr, ker se pač ne kadi več.
    “Ven med ljudi”, pa pomeni, ven iz stanovanja:)

  • citiram iz Sašinega bloga Kafiči: Jaz pa znam ob mrzlih dneh še zakomplicirati zaradi hladu ali prepiha, ki pa se ga tako ali tako v 99% lokalov sedaj po uvedbi protikadilskega zakona, nikakor ne morem ogniti.

  • Mojcej, kje je zdaj dilema? Ja, grem “ven, med ljudi”, kar pomeni točno to, kar je zapisala Petra. In res je, v lokalih je sedaj bolj mrzlo, kot je bilo nekoč, a še vedno obstaja tisti 1% …. ok, najbrž jih je več in sem pač malce teatralnosti vključila v to … lokalov, ki nimajo prepiha. Npr. Karamela v Murgle centru je 5x okrog vogalov + v 1.nadstropju, tako da v ta lokal protikadilski zakon ravno ni vnesel močne ohladitve.
    Pa tudi drugje; ja, stalna hoja ven in noter, ponekod pa kar stalno odprta vrata, me motijo, vendar še vedno manj, kot permanentno zakajeni prostori. Pa vseeno, tudi zakajeni prostori, še manj pa hlad, me ne odvrnejo od tega, da na kavo hodim “ven, med ljudi”.
    Kot nekadilka imam pač rada nezakajene prostore, a to ne pomeni, da mi gredo kadilci na živce ali da ne maram z njimi sedeti v istem prostoru.
    Ravno tako je z mrazom. Sem izredno zmrzljivo bitje. Povsod me zebe … celo doma … celo poleti in zato imam raje močno ogrevane prostore, a to ne pomeni, da ne maram popiti kavice celo zunaj pri -5 stopinjah.

  • ma, sem se hecala!
    tudi meni je všeč it ven, med ljudi, in tudi jaz ne maram prepiha, niti mraza…
    vidiš, sem pozabila smeškote…
    se opravičujem vsem.
    Pejmo na kavico in se smejmo na ta račun, OK?

  • Pejmo, pejmo! Sicer pa res, zakaj pa ne?! Vsi živi nekaj organizirajo in se zbirajo na pivu ipd. , jaz bi pa lahko enkrat organizirala “kavo” Pa ne zasseboj! 😉

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih