Comments on: Ena čez dohtarje

By: Ena, ki ni čist čez dohtarje - Saša Gerčar

Ena, ki ni čist čez dohtarje - Saša Gerčar — Mon, 10 Mar 2008 09:03:04 +0000

[...] Joj, kaj sem sprožila! [...]

By: Spela

Spela — Fri, 07 Mar 2008 20:12:09 +0000

meni vedno pride na misel ena študentka medicine, ki bo krasna dohtarca z občutkom za sočloveka. pravi balzam
no, taki se po moje res vpišejo zaradi želje, da bi komu pomagali..

By: sasa

sasa — Thu, 06 Mar 2008 21:38:30 +0000

@Mateja; ja vrtati, vrtati, vrtati, a kaj ko smo v tem takšni laiki, da ne znamo postaviti niti pravih vprašanj. A upanje umira zadnje

@Dare, jaz mislim, da niso osebe tiste, ki so slabe, slab je sistem! In še tisti entuziasti, ki se morda v prvih letih po študiju mečejo ob tla, počasi otopijo in počnejo isto, kot vsi njihovi predhodniki.

@Žiga, ti bom dala na mojem blogu šimfati! Bom pa jaz šla na tvojega prijaznega in kakšno šimfarsko v komentarjih udarila

@Pika, jaz mislim, da tako kot pravi tudi Špela, bomo njihove storitve rabili vsi. Slej ko prej.

@Špela; zakaj se ljudje odločimo za kakršen koli študij? Khmm! Misliš, da kuhar zato, ker želi ljudem pričarati krasne občutke, ali zato, ker ON uživa v kuhi? Pa odvetnik, ker želi “pomagati” nedolžnim ali zato, ker mu pač najbolj leži piflanje na pamet in se mu zdi, da bo najbolje, da gre na pravo? Pa ekonomist, (če že obdelujem, da tudi svojo stroko obdelam)? Misliš, da sem šla na ekonomski faks, ker sem želela izboljšati slovensko gospodarstvo? Ma, dej no! Najbolj fejst fantje so se tja vpisovali, jaz pa itak nisem vedela kaj bi sama s sabo

No, za medicino ni blazno velike razlike, razen da morajo biti ocene na gimnaziji dobre, da se ne sme zgražati nad krvjo in mora biti malce nagnjen k naravoslovju.
In če bi delali še psihološke preglede potem pa sploh ne bi imeli zdravnikov pri nas.

To je bolj za šalo!

By: Spela

Spela — Thu, 06 Mar 2008 21:07:48 +0000

žal je tako, da jih vsi rabimo oz. bomo rabili. in lahko samo upamo, da bomo naleteli na tiste med njimi, ki so drugačni od opisanega.
žal se veliko ljudi odloči za študij medicine iz povsem drugačnih nagibov, kot pa želje po zdravljenju in pomoči sočloveku. po moje na sprejemnih izpitih manjka en dober psihološki pregled.

By: Pika

Pika — Thu, 06 Mar 2008 18:50:12 +0000

… saj si verjetno prebrala. Žal je precej resnice v tem, kar si napisala. Žalostno. Razumem, pa ne razumem.

In upam, da jih ne bom/bi rabila. Njihovih storitev. Ne jaz ne moji bližnji.

“Hja, gospa, sej, če bo pa spet začel bolet, boste pa itak nazaj pršla” …. grrrrrrrrrrrrrrrr

By: Ziga

Ziga — Thu, 06 Mar 2008 17:15:41 +0000

Dodajam še svoj pisker, ker na svojem blogu ne šimfam:)
Zadnjič sva šl z Moniko po napotnico v zdravstveni doma Šentvid, k njeni zdravnici. Delajo uradno do 19ih, kot povsod. Prideva 18.15, nikjer nobenega za naročiti. V akalnici ena gospa. Monika čaka pred okencem, jaz se usedem, sestra pride ob 18.33. Monika ji pove, da bi rada samo napotnico, sestra pa ji zabrusi, da jemljejo paciente samo do 18ih. HALO?!?! Uradno delajo do 19ih, samo ena gospa v čakalnici, za napotnico rabiš točno 3 minute… Monika se je pustila odgnati, jaz ne:)

Samo mi je sestra pred nosom zaprla okence in mi siknila, da naj si kar sam napišem napotnico.

Če bibil jaz na Monikinem mestu, bi pobasal kartoteko in šel drugam. Prav razpi**** me je tale sestra. Res, no commet. Se bom jaz čez ene 5 let javil, da pro bono predavam tem uslužbencem o prijaznosti in etiki.

By: dare

dare — Thu, 06 Mar 2008 12:01:28 +0000

Že večkrat sem na blogu (ali kje drugje) robantil čez dohtarijo, moram pa priznati, da konkretni problemi, ki sem jih takrat opisoval izgledajo nekako ubogo v primerjavi s stanjem tvojega tasta. V glavnem pa sem imel nekaj podobnih ugotovitev glede njihovega dela. Vedno sem imel občutek, da so med svojim spoštovanja vrednim študijem, specializacijami ipd. izpustili en zelo pomemben segment. V mislih imam nekaj okoli etike, psihologije in preprostega človeškega pristopa. Posebno v tako težkem stanju si dohtar ne bi smel nikoli privoščiti, da se pacient počuti kot breme in predmet rutinske obravnave. Prav tako takšnih nemogočih občutkov ne bi smeli imeti najbližji. Seveda moramo priznati, da so to težke stvari in da je to zelo težko delo. Vsaj zase vem, da zdravnika, ki je sposoben jasno, brez zadržkov pa vseeno toplo človeško podati bolniku tudi najtežjo resnico, ja takega zdravnika neopisljivo visoko spoštujem. Prav tako pa se mi zdijo tisti, ki so ta del svojega častnega poklica zanemarili, le njegova bleda senca!

By: Mateja

Mateja — Thu, 06 Mar 2008 10:11:50 +0000

…zveni, kot bi sama napisala…odnos zdravnikov do pacientov je v večini katastrofalen in daleč, daleč od moralnega minimuma! To boleče spoznanje sem doživela ob hudi bolezni mojega očeta, ki je predvsem zaradi svoje trdoživosti, treznosti razmišljanja in odločnosti še danes tu…medicinsko osebje je bilo v celotnem teku zdravljenja neprofesionalno, medtem ko zdravniki s svojimi skopimi informacijami, ki to sploh niso, so hladno ponavljali ene besede in stavke, s katerimi niso povedali kaj veliko. Po dveh letih še danes ne vemo natančno kaj zajema njegova dieta, saj se predpisana dieta nikakor ne sklada s priporočeno dieto mladega zdravnika, ki ga s fantom osebno poznava. Sploh ne veš komu zaupati in kaj je res…zdravnikom ne zaupam več popolnoma, saj se ne zavzamejo zate, če jih v to ne prisiliš z neprestanim spraševanjem. Samo kadar jim pokažeš, da veš sam nekoliko več o situaciji, se ti bolj posvetijo (fant je biomedicinec in zaradi njegovega znanja in spraševanja je zdravnica izrazila popolnoma drugačno diagnozo kot minuto prej meni osebno!).

Razočarana sem…imam sama podobne izkušnje od lanskega novembra, ko so me domov napotili brez diagnoze…eh, pa saj ni bilo to prvič v življenju - občutek, ki ga dobiš ob tem je - pač, nekaj vam je bilo, ker mi ne vemo kaj, vam v bistvu ni bilo nič.

V tvoji situaciji upam na najbolje…predlagam pa čim večjo vztrajnost pri “zasliševanju” zdravnikov in tudi čim več lastnega poizvedovanja o boleznih ali pa še kakšno drugo mnenje, če je to mogoče…mene je izučilo…pa veliko sreče…