Naš dvanajstletnik je seveda prepričan, da bi svet brez enega dneva televizije, če že ne propadel, vsaj doživel majhno krizo svojega obstoja. No, morda bi še zdržal brez poročil, risank, poljudnoznanstvenih oddaj, vsekakor bi preživel brez španskih nadaljevank, zdržal brez filmov, a nikakor prenesel niti enega sušnega dne brez športnih prenosov.

Pri nas je dom razdeljen na spalni, toaletni in dnevni prostor in v dnevnem se dogaja vse …. v njem ni pregrad, sten ali vrat, ki bi razdeljevale ali povezovale kuhinjo, jedilnico, dnevno ali delovno sobo. Tam delamo na računalniku, se učimo, kuhamo, obedujemo, pomivamo posodo in seveda gledamo televizijo. Vse to počnemo v enem prostoru. In tako se kljub dejstvu, da mene televizija niti ne zanima, zgodi da mi tako kot včeraj, oko zastane na kakšni televizijski oddaji.

Tako sem včeraj vsa zgrožena opazovala oddajo, ki naj bi bila …. pravzaprav je … komercialne narave, a bi jo prej imenovala dokumentarna oddaja o psiholoških poskusih na ljudeh. Big Brother je prešel vse mere dobrega okusa!!!! Naš Jaka je pred leti v Gonfaronu ure in ure strmel v majhne želvice, ki so se kobacale ena preko druge in želele priti iz zaboja, kamor so jih zaprli lastniki želvastega živalskega vrta ((ali kakorkoli se že imenuje)) , jaz pa še pomnim čase, ko so ljudje uživali v opazovanju šimpanzov, ki so se v kletki tepli za zadnjo banano. A očitno so ti časi minili. Ljudi ne zanimajo več enolična opravila šimpanzov, želv ali celo ljudi, ki so v prvih resničnostnih šovih le (!) stregli, se malce sporekli in tekmovali v tem, kdo bo Baru prinesel večji zaslužek! Celo seks pred očmi javnosti ni več nič posebnega. Dajmo ljudi spraviti na nivo živali, jih zapreti v kletko, na drugo stran postaviti kup “banan”, do katerih lahko pridejo le ob sprostitvi svojih najbolj bazičnih lastnosti.

Oprostite, a odgovorne za scenarij zadnje oddaje Big Brother bi bilo potrebno prijaviti varuhu človekovih pravic ali še kakšni drugi ustanovi, ki preprečuje poskuse in nasilje nad človeškimi bitji!

Sicer pa sem ob spremljanju včerajšnje oddaje pomislila, da smo tako ali tako vsi ujetniki takšnega ali drugačnega resničnostnega šova. Le kdo postavlja banane pred mojo kletko? In kako daleč sem pripravljena iti jaz, da dobim luksuzni del kletke? Se tudi jaz ogibam brezdomcem? Me moti smrad soljudi? Objemam le takrat, ko objemam pravzaprav svoj ego? Khmm???