Še en nakupovalni center?!

Share Button

Morda je bil tisti na Dunaju celo moj prvi ….. ne spomnim se, saj je težko potegniti ločnico med pravim nakupovalnim centrom in malce večjo trgovino, kot je npr. Nama ali Maximarket … a zagotovo je bil tisti na Dunaju eden takšnih, kjer sem se usedla na kavico in ob počasnih požirkih te meni tako opojne pijače, opazovala okolico in sanjarila o tem, kako lepo bi bilo kaj podobnega imeti v Ljubljani. Pred dvanajstimi leti sem se na Dunaj vozila poslovno in vsak obisk izkoristila tudi za skok v nakupovalni center, kjer nikakor nisem smela izpustiti obiska trgovine H&M, ki se mi je zdela višek modnega ustvarjanja za navadnim smrtnikom dosegljivo ceno. Mor’š misl’t!

Mislila sem si le zakaj Slovenci ne naredijo česa podobnega, kjer bi se mlade mamice sprehajale z vozički tudi v slabem vremenu, kjer bi bilo na pretek trgovin z modnimi (!) oblačili in kjer bi se majhni otroci podili po hodniku in plezali po igralih, ki so temu namenjena, odrasli pa bi se medtem družili in brezskrbno kramljali o tem in onem?!

Pa smo ga kmalu dobili tudi mi! Kateri je že bil prvi pri nas? Interspar? Mercator? Oba hkrati? Spomnim se le tega, da smo bili ob odprtju Mercatorja veseli, da imamo končno tudi ob deževnih in turobnih dneh možnost, da se ob nedeljah dobivamo s prijatelji na kavici. Naša stanovanja so bila takrat majhna … ja, prav majcene garsonjere, kamor nikakor nisi spravil 6 odraslih in 5 ali še več kričečih otrok, ljubljanski lokali pa polni dima in natakarjev ter gostov, ki bi ob malih kričačih zagotovo zavijali z očmi. Tako je postal lokal sredi hodnika v novem nakupovalnem centru, kot narejen za nas.

Mularija se je podila po tekočih stopnicah, ženske smo opravile nujne nakupe, vmes skočile še probati pomerit nove kopalke, pili smo kavice, se pogovarjali, ob 12h pa vsak na svoj konec in kuhat nedeljsko kosilo. Pravi nedeljski obred, namesto maše, kot nekakšen moderni način druženja.

Pa so kmalu odprli nov center. Pa še enega. Pa enega obnovili in povečali. Pa spet nov center. Pa širitev drugega ….
Naši otroci se danes ne podijo več po tekočih stopnicah, majhni lokali niso več zakajeni, kopalk ali česa drugega se mi ne da več pomerjati niti takrat, ko jih MORAM, nam se ne da več pohajati ne po mašah, ne po nakupovalnih centrih, ne lokalih …. Prihajajo pa nove generacije, ki sem ji to očitno zdi še zanimivo?

Meni se dobesedno bruha od centrov. Toliko huje je, ker Jaka cele dneve preživlja pri babi in dediju v Novih Jaršah, kjer je BTC logična rešitev za vsak nakup kruha, žoge ali navadnega svinčnika, popoldne pa Jaka 3x na teden preživi na teniškem igrišču v Šentvidu, ki je pljunek stran od Mercatorjevega centra, kjer moram jaz vsaj uro in pol preždeti1 preden ga poberem in odpeljem domov. Torej nakupovalni centri so danes zame nekakšna obveza in o njih ne sanjam niti slučajno več …. no, razen kadar me tlači mora.

In tako so te dni odprli so nov nakupovalni center SuperNova! Mor’š misl’t! Ja, ja, smo ga šli pogledati tudi mi. Ne, ne na dan otvoritve, ker tako željna videnja tega človeškega dosežka res nisem bila. Jah, še en center pač!
Bolje od že znanega, ker ni razvlečen v tri krasne in so ga širili v nadstropje, slabše ker ima parkirne prostore nepokrite, bolje, ker ima kar nekaj (zaenkrat še) precej urejenih lokalov, ki začuda niso vsi strpani na istem koncu, slabše, ker je nekako prazen po hodnikih, bolje, ker ima klopce po vsej svoji dolžini in lahko posediš in počakaš na nekoga, ki še vedno pomerja oblačila, slabše, ker … ker … ker enostavno imam že polno kapo teh centrov in njihove medsebojne borbe za prevlado na trgu.

Na vratih tega centra piše, da se ob nedeljah in praznikih odpira ob 9:00. Včeraj je bila nedelja. Bila je navadna nedelja, a lahko bi bil tudi praznik. Lahko bi bil praznik in nedelja hkrati. Kaj to pomeni za SuperNovo? Očitno nekaj posebnega, kar bi morali zapisati, kot “Ob nedeljah, ki so hkrati prazniki – ZAPRTO”. Ob 9h zjutraj sva se midva slučajno znašla na tistem koncu in ker sva potrebovala svež kruh in ker sva videla zbirajočo se množico, sva se tja postavila tudi midva. Ob 9:05 sva obupala, ker v notranjosti trgovine ni bilo žive duše in ker tistega kruha res nisva tako obupno nujno potrebovala. Ostali so še kar vztrajali.

Le do kdaj jih je nov nakupovalni center, ki je ob obilici dela pozabil na posredovanje nujnih informacij, vlekel za nos?

Share Button
  1. vsaj ob zimskih in deževnih dneh []
  • So bili časi, ko sem z veseljem zapravljala čas in denar v nakupovalnih središčih – vse dokler nisem začela sama delati v eni izmed trgovin. Cele dneve, tudi vikende, sem preživela v trgovini…in po dobrem letu so se mi nakupovalna središča kar malo zamerila. Gneča, zahtevne stranke, ki “brezglavo” tavajo in iščejo in iščejo, vendar še same ne vedo točno kaj, slab zrak, zoprna svetloba, ne vidiš nikamor…kaj bi naštevala…
    Nakupovalna središča so zame nujno zlo, zato svojega prostega časa ne porabljam v njih, razen v primeru, da grem v shooping.

    Kar se pa tiče same pismenosti in sporočanja javnih služb in drugih poslovalnic ali nakupovalnih gigantov, pa skoraj nimam besed. Nejasno, neslovnično in (pre)velikokrat dvoumno napisana obvestila za javnost, ki kar kličejo po jezi in negodovanju ter opravičenih kritikah potrošnikov, strank, drugih posameznikov… In potem se človek vpraša, na kakšnih temeljih “stoji” ta svet…o kvalitetnem in svoji izobrazbi primernem delu osebja na raznih področjih bi pa lahko odprli novo diskusijo…saj takšne napake za take “velikane” niso dokaz strokovnosti. Če vso ostalo delo lahko opravljajo, ne razumem, kako lahko “zamočijo” pri osnovnih zadevah…Joj, joj… :)))

  • Ne maram nakupovalnih centrov. Bom pa šla tja sprobat running sushi – kaj čmo 😉

  • @Mateja; ja, ja, svetloba, slab zrak, gneča … bljak!
    obveščanje pa itak pod kritiko, ampak to je itak lastnost vseh večjih organizacij, a ni tako?

    @Špela; running sushi sem sprobala. Hmja! Ne vem …. v bistvu je to bolj varianta kitajske restavracije z dodatkom sushija, kjer se ti majcene porcije vozijo pred nosom. Zanimivo za otroke, a drugače pa te po dveh obiskiv veselje zagotovo mine. Okus hrane ni prav nič boljši od vseh teh kitajskih prčvarnic, ki jih imamo po Sloveniji.
    Pogrešam dobro kitajsko restavracijo! No, saj vem, da naj bi ta bila kao japonska, a žal to ni. Japonska je Sushimama in nivo kuhinje med tema dvema je neprimerljiv.
    To je pač neka varianta Mcdonaldsa z nekaj springrolsi, sushijem in rakovimi čipsi.
    A Jaka je povsem navdušen.

  • Petra

    Oh šoping centri 🙂 Ko jih pri nas še ni bilo, se mi je tisti mali šoping center v udinah zdel bombastičen. (Naca, sej še pomniš te najine pohode:))No, pravzaprav se mi je takšna zdela vsaka malo večja štacuna v tujini 🙂

    Danes je slika drugačna. Pridejo prav v zateženih deževnih zimskih dneh, da človek lahko v miru spije kavo, medtem ko mulc lahko brez kape in bunde leta naokrog.

    Načeloma pa niso (šoping centri) naš stil življenja, še vedno imamo raje center, ali pa kakršen koli drug izlet. Pa magari samo do Grada na kavo.

  • Val

    Meni se zdi fenomenalno, kako je obisk shopping centra pravzaprav za vse več ljudi enako nedeljskemu izletu. Doslej sem bila le enkrat na nedeljo v shopping centru po sili razmer in še to sem nejevoljno stopicala do trgovine, ker se je ljudi dobesedno trlo. Ali dejansko nimajo drugih idej oziroma je tako nujen obisk trgovine v nedeljo ali jim je to pač res v tak užitek? 😉

  • Petra

    Ne Val, po mojem mnenju ni krivo to, da ljudje ne bi imeli idej. Krivo je finančno stanje.
    Šoping center je najcenejši izlet za celo družino. Najprej po štacunah napasti oči (to je za dušo), potem v market po fasngo (čimveč po čimugodnješih cenah, samo da se nese ven tri polne vreče za 30 eur), mama in oče na kofe, mulci pa v igralnico in mogoče na sladoled. Volk sit, koza cela. Mine dopoldne, družina se je lepo imela in vsi so srečni.
    Pravi izlet seveda stane veliko veliko več. Tu je že bencin, cestnine, kosilo, drink in sladoled, da kart za kakšno kopanje ne omenjam, ali pa vstopnice za živalski vrt, za kakšno smučanje pa je verjetno že brez pomena komentirati.

    Polni šoping centri – država je v krizi!

  • Seveda se spomnim Petra… Pa tud tistega centra blizu Pordenona, k je Tea vsa majhna sredi noči preden smo štartale od tam pomfri jedla… da bo potem v avtu zaspala.. To so bli dogodki- ampak od tega je krepkih 12 let! Danes so trgovski centri tud zame totalna muka – zato pa vabljeni v mesto in kaj se pri nas oglasite na Štefanovi 6:-) je marsikaj novega!

  • Val

    Petra do določene mere se strinjam s tabo, a vseeno se mi zdi, da izlet v shopping center le ni tako poceni, da bi ga zamenjal za izlet v naravo. Pa saj ni treba, da greš v zoo, da je nujno treba pojesti kosilo (btw pica v shopping centru ni prav nič cenejša od tiste v kaki piceriji na Gorenjskem)…toliko je možnosti, ki ne stanejo veliko (Rožnik, Šmarna gora, Zbilje, Jošt, Gradiško jezero…). Kar pa se kofetkanja tiče…naj bo še tako težko z denarjem, za posedanje v barih se pa vedno denar najde… Pa ne mislim kar posploševati, a poznam krog ljudi, ki se stalno pritožuje nad pomanjkanjem denarja, a za pijačo in cunje (gledanje le za dušo odpade 😉 ), je vedno vsega dovolj. Shopping center kot turistična destinacija se meni zdi bolj kot way of life kot pa pokazatelj, da je država v krizi. Verjemi, da so nedeljski izkupički shopping centrov med najvišjimi 😉

  • Pingback: Le koliko časa bo zanimivo? - Saša Gerčar()

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih