Danes sedim v svojem običajnem kafiču, na svojem običajnem mestu in pijem svojo običajno pijačo, v naročju pa blok, kamor si zapisujem ideje, razmišljanja. Tja prihajam v službenem času po dozo miru. Res, naj se sliši še tako neverjetno, v lokal pridem po mir!

Lokal ni nič posebnega po opremi …. prej pajzl, kot karkoli drugega, nahaja se v prvem nadstropju že tako ne blazno obiskanega centra, povrh tega je to slaščičarna, kjer alkohola ne točijo v potokih1, ker je znotraj stavbe in nima vrta, odpadejo tudi vsi kadilci, poleg tega pa je lastnica očitno ena varčnejših2 in tako v tem lokalu ne predvajajo glasbe. Nobene. Že od nekdaj. Jah, to je eden od lokalov, ki mu je že po tanizki tarifi bilo težko plačevati SAZASU, zato sedaj očitno nima nobenih težav pri uvedbi SAZAS-ovih novih tarif.

Ker prihajam po “mir” in eno3 dozo kofeina, si izberem vedno mesto, kjer za majhno mizico na enem na steno pritrjenem sedišču, sedim jaz, na drugi strani mizice pa je mesto le še za enega in skorajda ni potreben napis DRUŽBA NEZAŽELENA.

Danes je bilo v lokalu še posebej mirno in tiho. Vse mize prazne, gostov nikjer, le jaz sem v tišini pisarila po svojem bloku in srebala svoj kufe svojo kavo. V tem trenutku se od nekje pojavi stara gospa …. gleda levo in desno ter se mi približuje. Naravnost k meni! V lokalu, kjer je popolnoma praznih še vsaj 7 miz in najmanj 20 sedišč, se ostarela dama usede za “mojo” mizo. ????!!

Nič jasno. OK, lahko ima milijon razlogov: boji se samote, rabi družbo, ravno tam je najbolj ugodna klima, to je “njeno” mesto, jaz ji izgledam strašansko simpatično, noge jo bolijo in se je morala na hitro usesti ….. ampak … halo!! Olika!! Mogoče kakšen: “Oprostite, ali lahko prisedem?”

Široko odprtih oči sem strmela vanjo in jo po prvem šoku le vprašala: ” A ravno tukaj vam je najbolj všeč?” Sem vsaj upala, da je gospa slabovidna in me morda ni opazila. A ona: “Ja. Je kaj narobe?”

Nič, nič, le vljudnost vam je padla iz košare!

Odkar sem na blogu pisala o Lignanu, sem dobila že nekaj vprašanj izven “etra”. Ne vem sicer zakaj ne vprašajo kar na blogu …. ampak OK …. so pač sramežljivi. Pišejo mi ljudje, ki o tem kraju nimajo informacij in jih zanima možnost namestitve, na katero agencijo naj se obrnejo, koliko tam stvari stanejo in še tristo petinpetdeset drugih stvari. In jaz, ki sem sentimentalno vezana na ta kraj, pišem dolge maile in odgovarjam vsakemu posebej. Vsi do zadnjega so se mi lepo zahvalili, le pri zadnji sem dobila občutek, kot da je to v opisu mojih del in nalog …. !!??? Če že pišem na blogu o tem in če mi že mesto Lignano plačuje mastno provizijo od tega?! Kaj pa kakšen hvala na koncu??? Res ste prijazni????? Nikoli pozabila???? Vam bom pisala kartico iz Lignana???? Resda je bilo že vprašanju pripisano ‘za vaš odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem’ … ampak še en hvala za nazaj bi bil pa že odveč? ;)

Ste že kdaj spustili dali prednost šoferju z nesrečnim obrazom, ki leta in leta stoji na neprednostni cesti in vse tako kaže, da bo tam še naslednjih 15 let? Jaz to počnem stalno. Če le nisem preveč zamišljena in kdaj pa kdaj koga ne opazim (tole sem napisala za vse tiste, ki mi včasih trobijo (!) ali celo kažejo srednji prst, kadar mirno vozim po svoji prednostni cesti, se ne vržem ravno na glavo in stopam po bremzi zavori, da bi njihovo velecenjenost v kakšnem najnovejšem dirkalniku vljudnostno izpustila predse(!)). Od tistih, ki sta jih mama in ata lepo vzgojila dobim v povračilo dvig roke, vklop 4 žmigavcev smernih kazalcev ali celo nasmeh in kimanje z glavo. Obstajajo pa cepci takšni, ki mislijo, da je tudi to v opisu mojih del in nalog in ne mrdnejo niti z očesom. Najbrž si mislijo: “No, skrajni čas že, koza stara!”

Jah, tudi v službo sem že vzela takšne …. ne le vzela, še vedno jih imam tukaj. Lastniki so mi že pred leti omogočili, da vsako leto napolnim malho daril4, ki jih zaposebnezaslugenaroda lahko delim med zaposlenimi. Trije večji projekti tekom leta in tri možnosti za ‘deljenje daril’. Nisem lastnik in stvar itak ne gre iz mojega žepa in to vsak od naših ve. A vseeno to je nekaj o čemer v pogodbi o delu nič ne piše, ekstra, dodatek, smetana o kateri ob sprejemu službe nihče ni nič vedel, lahko bi jih ne razdelila oz. dala več tistemu, ki je tega vesel ali se za ‘darilo’ vsaj zahvali. Nekateri so takšnih ‘daril’ že vajeni, a se vendar vsakič znova zahvalijo … nič spektakularnega …enostaven hvala5, drugi pa tega ne naredijo nikoli. Ali pa mogoče pišejo samemu lastniku? Pajade!

Morda pa si mislijo podobno, kot šoferji, ki jim je težko dvigniti roko v zahvalo …. ali pa jih mama in ata enostavno nikoli nista vprašala: “A hvala se pod mizo vala?”?

  1. bolj pod pultom stalnim strankam postrežejo s kakšnim pivom [↩]
  2. da ne bom rekla škrtih [↩]
  3. ajde …. priznam, včasih dve [↩]
  4. gnarčka valjda [↩]
  5. kot pomežik z lučjo pri šoferjih [↩]