Med spleti na katere rada pokukam in katerih zapise pogosto prebiram, je tudi blog Saše Einsidler.

Saša mi je všeč že iz časov, ko se je njena kariera šele začenjala. Po letih sva si nekje blizu (ok, ok, ona je malce mlajša) in tako se je spomnim še iz hodnikov FDV-ja, kjer je pogosto simpatično kramljala s svojima takratnima študijskima kolegoma Igorjem Bergantom in Miranom Ališičem ((mislim, da sta tako onadva, kot tudi jaz kasneje sfalirala)). Prav simpatično dekle je bila, vedno nasmejano in polno energije.

Kasneje sem jo srečevala pred Jarškim vrtcem, kamor sem jaz vodila našega Jako, ona pa enega od njenih otrok. Ne, sploh se ne poznava, jaz pač nisem tip, ki na ulicah ogovarja ljudi, sploh pa ne znanih slovenskih fac, s katerimi nimam nič konkretno opraviti.

A ker naši mediji redno poročajo o porokah, ločitvah, porodih, selitvah, nakupih in vseh ostalih nam ostalim izredno pomembnih zadevah naših takozvanih zvezd, sem bila vedno na tekočem, kaj se s Sašo dogaja.

Ker sem si vedno želela veliko družino in prav v zadnjih letih vedno znova upala, da nam morda uspe “pridelati” še kakšnega dojenčka, sem s toliko večjim zanimanjem spremljala novice o Sašini treji, pa potem četrti in pred kratkim celo peti nosečnosti in večanju njene družine.

In ko sem nekega dne naletela na informacijo o njenem blogu, sem o Saši vse prej omenjene izredno “pomembne” zadeve, začela spremljati, kar iz osnovnega vira. Danes sem naletela na njen zapis o jumbo plakatih, s katerih nas zadnje čase spremlja njen simpatični pogled. Grdo! Ja, grd je že sam plakat, ampak tukaj govorim o odnosu revije do Saše. O urednikovanju revije ter o medijskem pravu nimam pojma, a vseeno se mi zdi, da bo Saša s tožbo bolj težko kaj dosegla. Če je res, kar pravi ena od njenih komentatork, da za objavo na naslovnici ne potrebuješ posebnega dovoljenja, je toliko bolj možno, da je objava revije s to isto naslovnico na jumbo plakatu, še manj sporna. In če bo Saša že kaj dosegla, si bo revija s samo reklamo pridelala dovolj, da kazen z lahkoto izplača.

Prepričana sem, da bi Saša stvar sprejela povsem drugače, če bi jo bili o svoji nameri obvestili.

Ker se mi zdi stvar moralno sporna, sem sklenila Saši priskočiti na pomoč z objavo na svojem blogu.