Dec me res že dolgo ni jezil ….. no, ajde vsaj tako močno ne, da bi se mi še nekaj ur po tem kadilo. A na vsako leto in pol se spodobi, da se baba preveč ne razvadi, a ne?

In kaj sem tokrat ušpičila?!

V naši družini imamo osebne lastnosti lepo porazdeljene. Mož je lep, pameten, natančen, redoljuben, redoljuben, natančen, natančen, redoljuben … jaz sem utrujena, tečna, površna, tečna, tečna, površna, … naš mali pa zabaven, neobremenjen z malenkostmi, bister, poln energije, … aja pa pameten in lep po atiju.

In jasno je, da jaz izgubljam denarnice, pozabljam kje sem parkirala, izgubljam ključe, pozabljam mobitel doma in moj dragi ima poleg vseh življnejskih težav, na svojem puklu še skrb zame.

In danes zjutraj, ko se midva sangvinično opupno stresni par - Jaka in jaz, končno in spet v zadnjih minutah, gužvava oprtana s 400 torbami, skozi izhodna vrata našega doma, opazim, da je moj natančni mož v vratih pozabil svoje ključe. Oja, se zgodi tudi najboljšim.

In ker jaz površna in zgubljena dečva to prav dobro razumem, se ne razburjam, vtaknem ključe v svoj žep, hkrati pa že kličem svojega natančnega možička. Iskreno odkrita mu razložim, da ga kličem ravno zato, ker vem, da sem zbrkljana in zmedena in znam pozabiti, zato naj me ON, vir vsemogočne natančnosti in redoljubnosti, opozori, da mu ključe predam, kajti zvečer jih bo najbrž rabil.

Sva se videla? Ja, celo dvakrat se je oglasil v moji pisarni. In? Ja, ne vem … jaz sem na ključe seveda pozabila.

Ob 7h zvečer me besno kliče1 in se ves penast dere v telefon, češ kaj mislim baba zmešana, da mu nisem dala ključev. Aaaaa? Halo?

Drugič jih bom vrgla v odtočni jašek pa se naj sprašuje kje jih je izgubil, hudič frdamani!

  1. on v Sostrem, jaz na Brniku [↩]