Nekega lepega sončnega dne, ko sva bila s Tomažem še študenta, sva se odločila svoj kruh1 poskusiti služiti kot akviziterja. En sam dan, res en sam samcati dan, sva tavala po Gorici in poskušala prodati knjige, ki nama jih je v ta namen predal vodja skupine.

Povem vam, izkušnja za dol past. Nočna mora! Moj je odnehal po dveh urah, se usedel v avto in rekel, da ne pozvoni niti na ena vrata več …. jaz sem bila še malce bolj trmasta2 in sama naokrog tavala še kakšno uro več, nato pa sva družno sklenila, da takšno “težačenje” ni za naju.

Ja, ja …. saj ničesar ne kradeš, prodajaš legalno, ne prodajaš nekega pofla, temveč kvalitetno literaturo, prineseš na dom, si prijazen, dobre volje …. a ljudje te gledajo, kot največjo spako sveta, se skrivajo pred tabo, ti zapirajo vrata pred nosom, so nesramni ….. no, tudi redke svetle izjeme so, vendar so res tako redke, da jih iščeš z lupo. Torej: najina akviziterska kariera se je tistega davnega leta 198x, končala.

Moja prva služba je bila v firmi z 500 administrativnih delavcev ….. vsi nameščeni po pisarnah v samem centru mesta. Ne morete si predstavljati kakšen raj za prodajalce kozmetike, slik, knjig in vsakojakešare je bil to! Bilo jih je vseh vrst, mladih, starih, moških, žensk, postavnih, lepih, zanimivih3, tečnih, prijaznih …… in če bi tako prodajali še kruh in mleko, meni sploh ne bi bilo potrebno po nakupih.

Mlada, zelena in naivna sem v začetku kar malce mencala in zardevala, ko sem po začetnem zanimanju ugotovila, da je denarnica prazna in da si nakupa ne morem privoščiti, kmalu pa ugotovila, da takole pač ne gre in bo potrebno nekje potegniti črto. In sklep je bil narejen: nikoli, res nikoli ne bom takole od akviziterjev kupovala ničesar, kar si nisem že vnaprej zamislila in celo zapisala na listek potreb … kar v realnosti pomeni, da res NIKOLI ne bom NIČESAR kupila od nobenega naključnega akviziterja. In tega sem se striktno držala in se držim še danes. V vseh preteklih letih sem “grešila” le enkrat, ko sem nama s Tomažem kupila sliko za v novo stanovanje. In nakup je bil res prava priložnost, kajti s svojim sklepom v glavi sem s prodajalcem barantala iz zabave in ceno zbila do takšnega minimuma, da bi bilo že neumno ne kupiti. In slika je bila res dobra in v njej sva uživala kar nekaj let najinega bivanja v prvi garsonjeri.

Nekega davnega dne, ko je Timesharing začenjal pri nas, sem uletela na predstavitev in ker na srečo sistem še ni bil tako utečen, da bi te takoj po predstavitvi nekdo od že “obdelanih” prijel v roke, mrcvaril, spraševal in na koncu vpisal, sem se “življenski priložnosti” z lahkoto ognila in še naprej redno hodila v svojo 40urno službo.

In prišel je Catch the cash in Fairplay4. Ljudje so masovno drveli na prezentacije in celo svojemu očetu sem morala risati krogce (ki so bili ljudje) s pikicami (kar so bili njihovi cekinčki) zaprte v veliko telovadnico, kjer so se “karte” (tiste pikice) malce premešale in veliki kupi pikic so ostali le pri nekaterih krogih, dočim je večina ostalih krogov ostala popolnoma nepikčasta. “Dragi ata, imaš le dve možnosti in nobena ni ravno lepa: ostaneš “broke”, bi se reklo po naše brez ficka in se z dolgim nosom vrneš v svoje normalno življenje, ali pa obogatiš na račun nekaj svojih prijateljev, ki so na tvoj račun ostali brez ficka in nadaljnih nekaj let hodiš po svetu z vrečko na glavi”…. Ja, ja četudi bi imela vrečka po sebi diamante posute, to ni bilo nekaj, kar bi si moj ata želel in tako ni nikoli prisostvoval skupinskim ovacijam na Kodeljevem.

Saša je lepo in pridno hodila v službo, nikoli verjela v zaslužke na kratki rok in se spretno bolj ali manj ogibala vsem prodajalcem zraka in brejih golobov. Najprej je denarce služila pri izvozno uvoznem podjetju, nato v podjetju z računalniško opremo …. v času porodniškega dopusta po razgovoru v hotelu z nekim američanom, ki mi je nekaj razlaga o seminarjih, knjigah in kasetah …. 13 let nazaj …. itak mi ni bilo prav nič jasno, za Amway nisem nikoli slišala, mrežni marketing pa je bil zame le besedna zveza povezana z nekakšnim načinom trženja.

Fiksna plača, redni delavnik, pisarna, mobilnik, računalnik ….. najti je treba poslovne prostore, 2 do 3 sodelavce, ki bodo redno zaposleni, organizirali naj bi seminarje, tržili knjige in avdio kasete. Moj takratni sogovornik - takrat bodoči in še vedno moj šef je bil odprt, prijazen, simpatičen … moja porodniška je še tekla …zakaj pa ne bi poskusila??!!

V zgodbo sem stopila brez predsodkov in svoje stranke začela spoznavati brez nalepk “Pozor Amway!” in tako imela priložnost spoznati nekaj izjemnih ljudi.

Naše podjetje in vsi zaposleni se z mrežnim marketingom ne ukvarjamo, nismo člani nobene organizacije mrežnega marketinga, hodimo na delo v pisarno in kupujemo izdelke tam kjer želimo. Z Amway-em nas ne veže prav nič, razen njihovih članov, ki so naš potencialni trg.

Približno tako, kot če bi bilo naše delo organizacija izobraževalnih seminarjev za trg avtomobilske industrije (kar bi z lahkoto počeli) in bi bila naša glavna stranka Citroen, mi pa bi se v zasebnem življenju vozili v Audiju.

In veste kaj; čeprav od nakupa pri Amwayu nimam nobenih ugodnosti, čeprav mi jih ni treba kupovati, po nekaterih rada posegam.

Že od nekdaj uporabljam njihovo zobno pasto Glister. Zakaj? Zato, ker imajo priročno potovalno pakiranje. zato ker je za uporabo dovolj, če jo na ščetko dodam čisto malo in naš umivalnik ni ves čas poln lepljive modro-bele brozge, ker se vrh paste ne posuši, četudi izgubim zamašek in predvsem zato, ker je to bila končno prva zobna pasta po kateri moje dlesni niso krvavele po vsakem pranju zob.

Rada imam nekaj artiklov iz negovalne kozmetike Artistry. Najprej sem jih preizkusila, ker se mi je njihova embalaža zdela classy, elegantna, ki jo brez težav postaviš na ogled v katerikoli kopalnici, nato pa sem se navadila na dober občutek na koži, ko sem se namazala in sedaj … ja, ne morem več brez nje.

Zadnje čase pa prisegam na vitamine Nutrillite. Na te stvari se ne spoznam, zato ne morem flancati o krasni in ohinsploh sestavi, naravnih sestavinah in čudežnih učinkih, vendar pa se mene gripe in podobne neumnosti res redkeje oprimejo, odkar jih jem. Naključje? Mogoče. Ampak škodijo zagotovo ne.

  1. … ok, ok rogljičke … [↩]
  2. po tem sem znana [↩]
  3. tako se pač vljudno izražamo za tiste nelepe :) [↩]
  4. fair my ass [↩]