To, da je meni proslavljanje prehoda iz starega v novo leto, popolnoma odveč, najbrž tisti, ki me malce bolj poznate, že veste. No, treba ga je pač preživeti, treba je biti pokonci, našega ubogega muca je treba večkrat počohati po kožuščku, saj se od streljanja in ropotanja, ves trese, celo nekaj denarja moramo zapraviti za presketajoče palice ….. no, sreča je, da se tudi po tej strani počasi opaža, da naš sine odrašča in smo letos v to kramo vtaknili manj od 20€ ….., celo kakšen šluk ali dva šampanjca moram narediti …. vljudnostno in tradiciji v čast ((žal sem ena tistih, ki te mehurčkaste pijače preprosto ne maram)).

A vseeno, včerajšnji dan je bil lep … ob 7h zvečer, sem se na zadnjem sedežu našega avta zasanjala v noč. V svetlobi odseva prekrasne snežne odeje, ki nas je spremljala prvi del poti iz Kranjske gore proti domu, v toploti ogrevanega avta, ko so se počasi ogreli naši premrzli prsti po preživetem dnevu v našem smučarskem središču in prijetnem glasu poslušanja glasbe Elde Viler, je Jaka za nekaj trenutkov zadremal, jaz pa sem razmišljala, da mi je pravzaprav lepo.

Imam moža, ki mi je hkrati prijatelj, sina, s katerim se kljub x-najstim letom odlično razumeva, uživam v delu, ukvarjam se s hobiji, ki me veselijo ….. in na zadnji dan leta, sem v prijetnem kotičku nekega lokala v Kranjski gori, medtem ko sta moja dva moška smučala, z prihodnjimi nalogami in cilji popisala polne strani novega bloka, ….. doma me je čakal kup že opranega perila in le še nekaj ga je nezlikanega ((ja, tudi to lahko pričara občutek zadovoljstva)), v teh počitniških dneh sem uspela pospraviti že kar nekaj krame, za katero skoraj celo leto ni bilo časa, že nekaj dni vstajam ob zame nesramno pozni uri – pol devetih, s Tomažem sva si v teh dneh privoščila vsakodnevno dooooolgo kavo ((in tukaj se dolžina nanaša predvsem na čas, tekočina pri meni še vedno ostaja kratka)), vsak dan skok na Šmarno, valjanje po kavču, dolgi pogovori ….. joj, kar težko mi bo spet oditi v stari delovni ritem …. ampak …. saj v tem uživam, kajne ;)

Res je, prazniki ob koncu leta so zame vedno, kot naročeni …. v zadnjem trenutku, saj bi drugače pregorela. Potem za več kot teden dni popolni odklop, vmes nekaj načrtov za nov zagon, nato pa počasi in umirjeno v nove podvige.

Vse naj v letu 2009 želim tudi vsakemu od vas – zvestih bralcev teh strani.