Zaščita pred vlomi ali dodatnimi vnosi v stanovanje 1.del

Share Button

oz. Kako narediti res vse, da preprečite komurkoli, celo svojcem, da pride v vaš dom.

Ker je zgodba resnična in iz nje ne morem izpustiti nobenega detajla in bo zato tudi malce daljša, jo bom objavljala v nekaj nadaljevanjih.

Moj oče in mama sta še vedno precej vitalna gospod in gospa … oja, v to bi dejansko še bolj verjeli, če bi poznali našo babi. Prisotna pri vseh dogodkih, ki se odvijajo v njunem naselju, obvlada vse vaške …. no, ja, temu predelu že težko rečeš vas … zato naj bodo to ulične čenče, teka naokrog, kot bi jih imela 20, jezik pa ji itak teče, kot da bi ga neumorno trenirala že celih 69 let.

Dedi? No, on ji pač neumorno sledi in se bolj ali manj strinja. Z vsem.

Živita v samostojni hiši, ki jo obdaja velik vrt, cel kup garaž (o tem malce več kasneje), za njimi pa se razprostira velik zelen (itak, valjda ni rumen) travnik.

V hiši moja dva nimata bogvekakšne bogatije … saj veste, en štedilnik…. tak prostostoječ, plinski, že malo ofucan, hladilnik, tudi ta skoraj iz časov Marije Antoniete, TV, ki s svojo bulo na hrbtu zavzame pol dnevne sobe, pralni stroj, ki ga bo potrebno kmalu menjati, radio-budilko kupljen nekje v Palmanovi za kakšnih 20€ in pa kup cunj in čevljev, ki jih ob sezonskem čiščenju naših garderob, dostavimo kar k njima.

Oba sta (No, morda le babi in se dedi z njo pač strinja) ves čas prepričana, da lopovi in tatovi opazujejo ravno njiju, za vogalom čakajo, da za trenutek ali dva zapustita svoj dom, takrat pa oni hop-cup skočijo v njuno stanovanje, jima pripeljejo nov LCD televizor, kakšen tak hladilnik, zamenjajo pralni stroj z najnovejšim dosežkom teh časov, po možnosti dostavijo še kakšen računalnik, ki se ga ne bi branil vsaj naš mali, če že onadva ne vesta, kaj bi točno s tem počela, predale pa jima napolnijo z zlatom in gotovino in ko so že ravno pri delu, poberejo iz stanovanja vso kramo, ki se nabira zadnjih 50 let in jo mimogrede odvlečejo na zasluženo smetišče.

Jutri pa nadaljujem.

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih