Zaščita pred vlomi ali dodatnimi vnosi v stanovanje 3.del

Share Button

Če ste slučajno zašli na moj blog ravno na tem koncu, vam priporočam skok drugam. Ker branje zgodbe na sredini res nima pravega smisla in je z branjem vedno … res vedno potrebno začeti pri samem koncu, priporočam, da najprej skočite sem, šele potem pa … če res vztrajate … se lotite branja še na tej strani.

Naša dva sta zelo originalna in ključev glavnih hišnih vrat pač ne skrivata tako, kot večina nas nedvomečih in naivnih državljanov, pod predpražnikom. Nikoli nista tudi pomislila na to, da bi naredila duplikat in tega dala meni, njuni edini hčeri, ki živi manj kot 10km stran od njiju, ne, ne, odločila sta se za najbolj inovativni protivlomni sistem tega časa z imenom Zakomplicirajvmaloro. Povem vam, da v primeru, če vlomilec nima dokončane najmanj 7. stopnje in je njegov IQ najmanj 150, potem tega sistema ne razreši v manj, kot pol ure mukotrpnega razmišljanja. Jaz npr. s svojo sfalirano fakultetno izobrazbo se s tem izzivom ubadam že zadnjih 10 let pa sem mu šele sedaj komaj prišla do dna.

Razen preskoka ograje, sem naslednji korak obvladala še iz mojih zadnjih poizkusov brezgostoljubnega vstopanja in tako kot za šalo iz nekega dvoriščnega okraska snela ključ (spet tak, kot za vrata spalnice) in z njim brez težav odklenila vrata tretje garaže.

Aha, tu pride čas za razlago o naših garažah. Takole je to bilo pri nas; hišo je že zgrajeno kupil moj stari oče, se z družino vselil v zgornje nadstropje, pritličje pa je moj oče kasneje uredil po svojem okusu in vanj naselil svojo družino (v katero sem malce kasneje prišla tudi jaz).

Na dvorišču je takrat kraljevala drvarnica, ki pa jo je moj oče kasneje podrl in tam zgradil najprej eno garažo za svojega prvega fiča, nato pa nanjo napopal še dve … “kao garaži” … Druga-srednja garaža je s tem postala tista Prrraaava, ker je v njej zgradil celo luknjo za eventuelna popravila (čeprav nima niti najmanjšega pojma o avtomehaničnih popravilih in po mojem ni bil spljoh nikoli v njej). Hmja, morda je mislil, da bo njegova edina hči po sfaliranem študiju ekonomije, skočila v vode avtomehaništva 🙂 . Tista tretja pa je postala nekakšna shramba vseh tistih kozarcev kompotov in marmelad, ki jih nekako ni mogel natrpati v klet, ki se je nahajala pod prostori tiste prve-stare garaže.

Ahja in nekaj let kasneje, ko je njegova ekipa delavcev (sem že povedala, da je bil moj oče po profesiji gradbenik? … no, to ste najbrž ugotovili kar sami) nekje na terenu čistila področje za gradnjo neke nove stavbe, je moj oče domov privlekel še četrto garažo. Neko majhno staro montažno kletko, ki jo je postavil na hrbtno stran svojega celotnega garažnega teritorija. Ta je bila povsem prazna vse do takrat, ko sva s Tomažem kupila najin prvi avto – bolho, ki je itak bila edina možna varianta avta, ki se je sploh lahko spravila v tisto minimalistično tvorbo.

Ah, ne … spet ne bo še razpleta zgodbe! Še malce boste morali potrpeti 🙂 …. se pišemo/beremo spet jutri.

Share Button
  • Tole je pa cel žur brati. 🙂

  • a dej no! res moraš nehat, ko je najbolj napeto? 🙂

  • Jan

    matr nas zafrkavaš XD

  • Irena

    Saška, pa še kako se spomnim vsega…..hehe
    ( a do testa tudi prideva?)

  • Irena? Katera Irena? In o kakšnem testu ti zdaj pričaš?

  • Irena

    Ne dolgo nazaj si me prepoznala kot tvojo ” ex” sosedo, jaz pa se spominjam mesenja testa za potico ali nekaj sladkega in midve sva hodili k dobri gospodinji in ji kradli surovo testo in ga tudi popapcali. Rada sem bila pri vas.

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih