Zaščita pred vlomi ali dodatnimi vnosi v stanovanje 4.del

Share Button

Če ste slučajno zašli na moj blog ravno na tem koncu, vam priporočam skok drugam. Ker branje zgodbe na sredini res nima pravega smisla in je z branjem vedno … res vedno potrebno začeti pri samem koncu, priporočam, da najprej skočite sem, šele potem pa … če res vztrajate … se lotite branja še na tej strani.

Torej s ključem iz okraska sem vstopila v področje tretje garaže …. saj še veste, tiste namenjene kozarcem kompota. Stala sem sredi garaže polne nekih starih omar, ki jih je moj oče blazno rad, namesto na odpad, vozil k nam domov, češ saj bodo za nekaj že dobre in tam s pogledom iskala šop ključev, s katerim bi lahko vstopila v hišo. Ne le s pogledom, tudi z rokami sem brskala za ključi … odpirala omarico za omarico …. pa nič!!!

“Tomaaaaaž!”, vedela sem, da me bo prav on lahko rešil tega zame prav nič zanimivega in zabavljajočega labirinta. Ja, on je pač dokončal faks in morda ima celo IQ malce višji od mojega1 😉 “Kje so ti trapasti ključi?!”

Od kje jih je Tomaž potegnil, vam zdaj ne bom povedala, saj nikoli ne veš kdo vse bere te vrstice.

Sploh pa, če tole bere Božiček, mu privoščim, da se tudi on vsaj pol toliko namuči preden v dnevne prostore mojih staršev dostavi vse darile2.

Predvsem pa ne želim, da bi moja dva izvedela za to objavo in potem spremenila to, sedaj končno najdeno skrivališče…..  in jaz bi ponovno rabila naslednjih 5 let za dojemanje in odkrivanje vseh mišjih lukenj.

In tako sem s šopom ključev končno prišla do vhodnih vrat naše hiše in po treh neuspelih poskusih le v ključavnico vtaknila tisti pravi ključ, ki mi je dovolil narediti korak naprej.

Ohja, v tem stanovanju sem preživela 24 let svojega življenja, a povem vam, da se v njem še vedno ne znajdem povsem …. no, vsaj logike svojih staršev ne razumem. Iskala sem svoje superge po vseh vogalih 70 kvadratov velikega (majhnega) stanovanja, a brez uspeha. In tako sklenila poklicati mamo na morje.

“Saša, ja, včasih kakšna obuvala, ki mi jih prineseš3 odnesem v garažo in jih zaprem v eno od tam stoječih omar.”

“Mami, kateeeero garažo?! Kateeeeero omaro?!”

Druga garaža in pač ena od omar tam … bom že našla, mami vedno verjame vame in mojo iznajdljivost.

A, veste kaj ….. najprej je potrebno VSTOPITI v garažo. O tem pa kaj več jutri. 🙂

Ampak prisežem, zgodba je povsem resnična! In če jo moram pisati v toliko delih, potem si lahko predstavljate, kako mukotrpno je šele bilo vse to preživljati 🙂

Share Button
  1. čeprav na to ne bi stavila []
  2. ja, ja, vem da so končnice drugačne []
  3. ker ima moj oče enako veliko nogo, kot Tomaž, moja mama pa tako, kot jaz, tja dostavljamo vsa naša odslužena obuvala []
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih