Korenček

Share Button

Nekje sem prebrala, da naj bi bila zgodbica o korenčkovem vplivu na boljši vid, res ena navadna zgodbica za malo deco, ki je nastala v prvi svetovni vojni med ameriškimi piloti, ko je v kuhinji razen obilice oranžnega korena, primanjkovalo katerekoli druge zelenjave. In kaj bi američani naredili drugega, kot pilote navdušili nad to sladkobno zelenjavo in jim “prodali” mit o korenčkovi koristnosti, ki obstaja še danes. Če zgodbico opremiš s kupom fansišmensi besed, kot je betakaroten iz katerega nastane vitamin A, ki pa je nujno potreben za nastanek retinala, glavnega svetlobno-občutljivega pigmenta v procesu gledanja in zraven dodaš še nekaj večini popolnoma nerazumljivih kemijskih formul, si zadevo zapečatil in rešil vid nekaj naslednjim generacijam. 🙂

Kdo bi vedel kaj je res in kaj ne, jaz teh kemijskih formul ne razumem in če povem po pravici me v uživanje česarkoli prepričajo predvsem brbončice v mojih ustih in te mi pravijo, da korenje ni ravno moj omiljeni plod narave. Korenja pač ne maram in je poleg rdeče pese ena tistih naravnih stvaritev, brez katerih bi zlahka živela. Resda zadnja leta nosim očala, a pri mojem konstantnem buljenju v računalniške ekrane, to res ne more biti dokazilo, da je ravno neuživanje korenja krivec za tistih “blaznih” -0,75 dioptrije.

A če ima korenje vpliv na izboljšanje vida, bi glede na rezultate sodeč, znalo neuživanje tega oranžastega plodu, vplivati na ostrino jezika in sarkastično izražanje. Tega mi gotovo ne manjka … ne, sarkazem je tako pogost v mojem izražanju, da včasih celo moj lastni sin preverja iskrenost oz. sarkastičnost mojih izjav.

Harfa-4In tako sem nekega dne zapisala prijazen (ja, ja, pri določenih besedah bi morala dodajati zvezdice, ki bi označevale moj pikro sarkastičen ton) … torej prijazen* prispevek o učinkovitem* in kratkem* malicanju naših zaposlenih. Prebrala ga je lastnica enega izmed tam omenjenih lokalov, ga očitno pokazala tudi možu (ki je seveda tudi lastnik lokala in hkrati glavni kuhar), ki si ga je zapisal za uho, zmanjšal vnos korenja v svoje sicer zelo okusno pripravljene jedi in se potrudil, da vsaj jaz ne trpim več za posledicami stresa*, ko zagledam korenje v svoji juhi ali na solati, predvsem pa so se potrudili pri izbiri strežnega osebja.

Verjamem, da je pridobiti, izuriti in obdržati dobrega natakarja, skoraj enako kot kuro naučiti plesati valček, a v Harfi jim je uspelo tudi to. No, morda so tudi kuro naučili plesati, vsekakor pa so med četico še vedno rahlo zmedenih natakarjev, umestili natakarja vrednega vrhunske restavracije. Natakar, ki si zapomni kako zapečen zrezek je gost jedel teden dni nazaj (in to pri svojem do takrat prvem in edinem obisku), kakšno vino je pil, kakšno kavo pijem jaz, kakšno vino imamo najraje, kdo je nagnjen bolj k ribjim, kdo k mesnim jedem, celo to, da moj mož komplicira pri sladicah in se kljub želji po sladkem, v primeru smetanastih in kremastih desertnih umetnin, temu raje odpove, pogreši kolegico (ki jo že nekaj mesecev ni v naši sredini) in ve, da je naročala solato brez kisa, olja in soli, natakar, ki kljub polnim rokam dela, opazi stalne goste, ki bi le na hitro prigriznili, jih prijazno pozdravi in odpelje k mizi, ki je načeloma rezervirana za večja poslovna kosila, tak natakar je nujno potreben in pika na i odlični kuhinji in prvovrstno pripravljenim in dekoriranim jedem.

Odličen kuhar in prijazen ter uren natakar sta praktično vse kar potrebuje dobra restavracija in to Harfa ima, četudi jim še vedno kdaj pa kdaj uide kakšna merica korenja preveč. 🙂

Za občutek, da ne hvalim kar tako pa še nekaj slik iz naše novoletne večerje.

HarfaHarfa-1Harfa-2Harfa-3Harfa-5Harfa-6

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih