Nogavičarski škratki in hladilniške vile

Share Button

Kako imate pri vas urejene zadeve z nogavicami? V mislih imam tiste moške nogavice, ki naj bi same od sebe rasle v predalih. A pri vas ne rastejo?!  No, ne vem. Moja dva fanta (govorim o tistemu staremu in tistemu mlademu) nekako ne verjameta v Zobno miško in Božička … res ne vem zakaj kdorkoli ne bi verjel vanju, a pač tako je to pri nas …, po drugi strani pa močno verjameta v Vilo pomagačko ali karkoli škratastega, ki nam polni hladilnik in redno sortira nogavice.

Ja, res, imam občutek, da moja dva srčno verjameta, da mleko, sir in salame rastejo v hladilniku in da se nogavice po predalih zložijo kar same.

A vendar tudi onadva opažata, da je zadnje čase s temi škrati in vilami nekaj narobe. Morda je to le naključje, a moja dva opazujeta, da od moje bolezni naprej, vile in škrati štrajkajo. A moj tavelik (pravzaprav je le še za par cm v prednosti in bi bilo pravilneje, da preidemo na druge merske opise) … torej tastar, je pri hladilniških škratih hitro ugotovil, da nekaj škripa in glede na svoje bogate življenjske izkušnje je očitno kmalu našel adekvatno rešitev ter hladilnik začel polniti kar sam, s stvarmi, ki jih je sproti kupoval  v trgovini. Sumim, da mu je nekoč že njegova mama razjasnila, da hladilniški škratje ne obstajajo, a je v letih lagodja na to popolnoma pozabil.

A nogavice, naka, okrog tega pa se doma očitno še niso pogovarjali. Sklepam tako,kajti moj tastar je namreč tudi za nogavice našel podobno rešitev kot pri mleku in klobasah. Šel je v trgovino in nakupil nekaj novih črnih parov nogavic. Oba, mali in veliki … no, tastar in tamlad, sta nekaj dni veselo cufala nogavice iz skupnega v kartonček ovitega paketka. Pa je tistih kmalu zmanjkalo, škratje so štrajkali, jaz sem bila žal na okrevanju (vzela sem si 2 tedna samotnega dopustovanja v Toskani), zato nisem mogla govoriti z njimi (s škrati in vilami, namreč), in tako sta odšla v trgovino po nov paket nogavic. In tako bi se najbrž nadaljevalo, če se jaz ne bi vrnila in jima razodela svojo nadvse kruto verzijo resnice o nogavičnih vilah in škratih. No, jaz sicer ne vem ali je moja resnica tista ultimativno prava, a kolikor je meni znano, mi nogavic nikoli ni zlagal nihče drug razen mene in moje pridne mame. Da bi vi videli, to je bilo joka in stoka in še danes mi ne verjameta povsem!  Ju vidim in čutim, kako nejeverno in začudeno občasno ob strani pogledujeta v predal z nogavicami ter upata, da bosta kje zalotila dobro vilo ali prijaznega škratka.

Medtem pa jaz še vedno (spet) pridno perem, … aja, popravek, takole gre čisto po vrsti; najprej razzdružujem v bunke povezane umazane nogavice, nato jih operem, obesim, suhe razmečem po kavču, ob samotnih in dolgočasnih (japajade, teh si lahko mislite, da je na tone) večerih pa se grem kombinatoriko in iščem ustrezne pare. Ko jih končno vse sparim, je potrebno še ugotoviti katere od njih so velikosti 41-42 in katere 42-43 in jih odnesti v predal k našemu velikemu in malemu fantu.

Jaz vem, da vi verjamete v dobre vile in škrate in me močno obsojate zaradi moje nejevere. A, samo pomislite, kako naj le verjamem v dobre vile, če pa te še zdaj niso izumile stroja, preko katerega bi lahko človek (no, ne človek, temveč ženska, mama, žena …) zamahnil s tistimi v bunke povezanimi nogavicami, in te bi se v »hip-hip-hip strašni trik«, oprale, morda celo zlikale (hmja, zakaj pa ne bi imeli visokih standardov), seveda bi ves čas ostale v parih, ob tem pa bi se na koncu okrog njih ovil še kakšen papirček, ki bi dajal vtis urejenosti in čistoče?! Pa tudi, če takšne ostanejo kar v dnevni sobi, se bi že potrudila, da jih odnesem po stopnicah v sobo mojih zlatih fantov. Ko bo to prišlo na trg, me pa pokličite, morda bom pa takrat verjela v škratke!

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih