Izbrati pravega kandidata

Share Button

Pri izbiri kadrov sem se lotevala že vse mogočih načinov od tistega, ko smo v časopisu objavili lepo zveneči oglas in čakali na pisma z življenjepisi in nato najboljših 10-20 povabili na kratek razgovor in nato še najboljše 3 na daljšega. Pa potem tistega z aktiviranjem prijateljev, pa preko študentskega servisa in uvajalnim testiranjem boljših študentov. Pa preko zavoda za zaposlovanje in celo preko agencije za iskanje kadrov. Do nedavnega sem prisegala na agencijo, saj si sama nisem želela ponovnega zapravljanja časa s spoznavanjem množice ljudi, kjer bom večino videla le tistih nekaj minut razgovora in nikoli več. Agencija je v svojem naboru izbrala tiste, ki naj bi ustrezali mojim predstavam o idealnem kandidatu in name napotila le par najustreznejših. Vse lepo in prav dokler nisem sama enkrat naključno (neko brezplačno darilo) opravila psiholoških testov pri eni večjih kadrovskih agencij. Zadeli so me v nulo in mi napisali, da je moja idealna zaposlitev v podjetju, ki se ukvarja z organizacijo dogodkov (halo?! Le kdo bi si mislil, da že imam sanjsko službo 🙂 ) ali pa vodenje ekipe na radiu (ne vem zakaj je radio tisti medij, ki mi bolj ustreza kot televizija 🙂  … a morda sem ravno takrat imela kak mazoljček na nosu). A pri eni točki je analiza brcnila v temo kolikor se le da. Baje se ne maram učiti novih stvari. Hmmmm … ne vem po katerem navzkrižnem spraševanju so prišli do tega in kakšna merila imajo pri merjenju želje po učenju. Moj vsakič, ko se vpišem na nov tečaj tujega jezika ali kakšno šolo retorike, PRa ali marketinga, zavija z očmi, da bi pa zdaj bila pa res lahko že zadovoljna z osvojenim znanjem in počasi v prostem času začela samo še nabirati gobe in hoditi na Šmarno … skratka nekaj, kar ga ne bo spet udarilo po žepu 😉 .

Lastna izkušnja mi je dala misliti, da morda pa agencija le preskakuje sladkorče kot sem jaz 🙂 in zadnjega iskanja kadrov sem se zopet lotila sama. Tokrat sem uporabila kombinacijo vseh izkušenj in poti, ki jih nudi moderna doba. Vključila sem prijatelje, FB, Twitter, zavod za zaposlovanje, vprašala ljudi, ki jih sploh nisem poznala in v kratkem se je nabral lep nabor pošte.

Jah, kaj naj rečem, pošte že, a nekako sem eno za drugo zlagala na stran.

Prvo pismo je na nekaj straneh strnjenega besedila nekdo poln sebe opisoval koliko faksov ima narejenih, kako oh in sploh je in kako smo lahko le srečni, da ga je zavod za zaposlovanje (kjer mimogrede vedri že nekaj let) poklical in poprosil, da deli svoje izkušnje tudi z nami. NAKA

Naslednji je v predmet zapisal: prijava na katerokoli delovno mesto. Katerokoli? Hmmm, jasno sem povedala, da iščem organizatorja dogodkov in če to ni bilo jasno, naj se človek pozanima preden pošlje »splošno« ponudbo. NAKA

Nekdo je v naziv podjetja napisal WORK NET. Naše podjetje se s polnim imenom naziva Network Twentyone marketing in izobraževanje d.o.o. ali pa v skrajšani obliki N-21 d.o.o. NAKA

Pa slovnične napake (takšnih, ki so samozadovoljni z na hitro spisanim CVjem, kjer kar mrgoli zelo očitnih napak – npr. napačna uporaba predloga s/z ali h/k, je veliko) ali pa zapakirano v službeno kuverto podjetja mame ali ata (sklepam, da je bila to edina primerna kuverta, ki jo je kandidat našel doma J). NAKA, NAKA,NAKA.

Sem po prvi selekciji le našla nekaj kandidatov, ki sem jih povabila na razgovor. Ja, tam je bilo zanimivo odviti prvi zavoj paketa, ki so ga vsaj tisti na razgovor povabljeni kandidati sprva uspešno zavili.

Vabila sem jih resda le na osnovi njihovega pisnega izdelka, a nekako si ne bi mogla odpustiti, če ne bi pred razgovorom pregledala kaj o njih pravi svetovni splet. Nekako so mi najljubši tisti, ki jih splet sicer zazna, a o njih ne pove kaj dosti. Pomeni, da obvladujejo nove tehnologije in to v zreli meri, ki ščiti njihove zasebne podatke … ali pa konec koncev o njih ni kaj prida slabega ali zgolj rumenega izvedeti. A na spletu se kdaj pa kdaj le znajde tudi kakšna stvar, ki bodočega delodajalca ne bo preveč očarala. Eden od kandidatov za razgovor se je npr. nahajal na desetinah fotografij v objemu teh ali onih deklet … malo na levo koleno, malo na desno, pusa tu, pusa tam … v vsaki roki dve pivci … roke v zrak »žuramo ga žuramo«. Hmmmm …

A sem povabila tudi takšne z žgečkljivo ali sporno vsebino na spletu. Zanimivo, da je ravno ta kandidat na razgovoru povedal, da je popoln abstinent in alkohola sploh ne pije. In verjela sem mu. In fotografije? Zabava mladih ljudi pač … pivca pa je prinašal prijateljem, ki so ga ob tem slikali.  Ja, ko pogledaš s temi očmi, je stvar popolnoma drugačna, kajne?

Pokazalo se je, da tisti, ki jih ni bilo na spletu tudi nimajo tovrstnih izkušenj in znanja tudi po poslovni plati in hmja … jaz pa vseeno potrebujem ljudi, ki za nalaganje fotografije na splet ne potrebujejo posebnega tečaja.

Nekateri so na razgovor prišli tresoči in preznojeni. Žal, tudi te sem izključila. Sramežljivost in trema je lepa čednost pri prvih osvajanjih mladih deklet, pri koordinatorju za dogodke pa ta lastnost nima kaj iskati.

Tisti, ki kritizira svojega prejšnjega delodajalca tudi leti med tiste v predalu »NE«

Pa tisti, ki zamuja na razgovor tudi … pa najsi ima še tako dober razlog.

Ostala mi je peščica takšnih, ki so uspešno zlezli skozi rešeto dobro zapisane prošnje in prav tako na prvem razgovoru niso delali večjih napak. Impresioniral me je kandidat, ki je ves čas razgovora pisal zapiske. Waw, to pa je nekaj kar že nekaj let precej neuspešno poskušam navaditi svoje zaposlene! Priti k meni in si med tem, ko jaz že tretjič nakladam eno in isto (ker pač že 4x ni bilo narejeno), pisati zapiske, je nekaj, kar me popolnoma očara. A kolegica, ki je kasneje poslušala moje razloge za navdušenje na enim ali drugim, mi je streznila glavo, češ to je le floskula. Tip se je nekje naučil, da je treba ‘blefirati’ in je pisal sto in eno neumnost. Le kaj si je treba napisati na razgovoru za službo, mi je rekla. Tisti podatek o plači in dopustu si itak na pamet zapomniš oz. ga tako ali tako dobiš ponovno zapisanega v pogodbi, vse drugo pa je stvar sproščenega pogovora med dvema strankama, kjer ena nudi, druga pa išče delo. Jap, prav ima, čustveno sem bila zavedena.

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih