Dober dan življenje!

Share Button

Ko sem že nekaj tednov pridno žulila svoj zeleni čaj, me je začelo ščipati v zobeh. Aaaahhh, spet zobje! Še dobro, da se je moj zobar preselil v ordinacijo 5m stran od moje Mete … ja, ja, tiste pri kateri že nekaj let uživam svojo vsakodnevno dozo kofeina ali teina! Zaradi tega nisem niti opazila, da zadnjih nekaj let vsaj enkrat mesečno od Mete zavijem še v čakalnico in nato na stol svojega zobozdravnika. In ker je gospod še neznansko nežen in prijazen, se mi vse skupaj (hkrati s praznenjem moje denarnice) niti ni upiralo … ne, kar lepo sem se že navadila, da ob rahlem zbadanju po tem ali onem zobu, pridno zavijem še k mojemu zobozdravniku.

Tudi tistega lepega zgodnjega avgustovskega dne bi bilo tako, če le moj zobozdravnik ne bi odšel na svoj dolgi in zagotovo trdo zasluženi dopust. Na  vratih napis, da ga ne bo vse do konca avgusta, mi je narekoval ukrepanje. Ker sem neko soboto (ko moj zobar prav tako ni delal) že kolovratila po Ljubljani in dodobra raziskala način delovanja socilanih zobozdravstvenih ustanov, sem vedela, da brez slike ne bo nič … zato sem najprej skočila poslikati svojo bolečo šestico, s slikico v roki pa še isti dan odkorakala k tistim, kjer ti za pomoč ni treba še enkrat plačevati (ah, ne bom sedaj o tem zafuranem sistemu, ko privatne zobarje plačujemo ponovno, ker ne moremo čakati po pol leta, da ti končno pogledajo boleč zob). Dokaj hitro sem prišla na vrsto, stric je pogledal v moja usta, pa v sliko, nato pa odkimal z glavo in mi zatrdil, da z mojo šestico ni prav nič narobe, le dlesni so tiste, ki mi nagajajo. Pa naj si najdem kakšnega paradontologa, kajti drugače bom kmalu brez zob, mi je še navrgel.

Pa smo odšli domov veseli, da ni bilo vrtanja, ni bilo ruvanja ali kakšnih drugih bolečin. A kaj, ko naslednji dan bolečina ni minila. Pa tudi naslednji ne. In naslednji tudi ne. Moj stalni zobar pa še kar na dopustu, k socialcu tudi ne grem, saj me je že odpravil in tako sem zdravila vnete dlesni, kupovala žavbice, vodice, vmes jedla analgetike (čeprav se jih ogibam, kot hudič križa, a tokrat je bila bolečina le prevelika) ter si kopičila spisek nedokončanih zadev, ki je iz dneva v dan postajal vse večji.

Pet dni in pet noči muk in končno so mi našli zobozdravnico, ki me je rešila vseh muk. Teta zobozdravnica se je zgrozila nad stanjem v mojih ustih in se s svojim asistentom kar nekaj časa pogovarjala kaj jima je storiti, da popravita škodo, ki je nastala v tem času. Ne vem kako, a ta teta je na sliki moje šestice le videla nekaj, kar stric socialc ni uspel. Baje se je nekaj kuhalo tam notri in udarilo na dlesni, a ker so bile dlesni tako načete in stanje zame že hudo boleče, je bilo potrebno najprej urediti to. Dobila sem maksimalno dozo dveh različnih antibiotikov, ki so me v hipu postavili na noge. Oh, odrešena vseh muk, sem naslednji dan že hitela odkopavati svoj kup nedokončanih zadev. Tri brezskrbne in hiperaktivne dni sem zaključila četrto popoldne po obroku prebranca, ko me je sredi kontroliranega napenjanja in damskega zadrževanja vetrov, ujela huronska driska.

Driska je pri ženskah, ki jih tako kot mene, večinoma daje zapeka, včasih dobrodošla sprememba :), a po 4 dneh preživljanja večine ur na službenem WCju, mi je spisek neopravljenih nalog ponovno začel naraščati in sklenila sem, da je čas za obisk pri svoji zdravnici. Linex – probiotiki so baje znana stvar …..ja, zdravnikom … oprostite, jaz nevednica pa nisem niti slučajno vedela, da jemanju Amoksiklava sledi močno čiščenje črevesja!

Jap, driska potem pa hudi napadi slabosti, kepa v želodcu, kislina v žrelu, bolečine tam in tukaj … kaj vem kaj vse me je napadlo, vem le, da je preko mene šel tanker … in to ne le en, najmanj pet jih je bilo. Antibiotike sem prenehala jemati še preden je predpisana kura potekla. Nisem zdržala. Stres, je bila beseda, ki sem jo slišala ničkolikokrat od zdravnikov, ki sem jih obiskovala z upanjem, da mi bodo pomagali odpraviti napade tresavice, kepo, ki me je dušila v grlu, glavobole in na koncu še tedne in tedne nespečnosti. Stres je bil res moj dolgoletni tihi prijatelj, a za moje zdravstveno stanje tokrat res ni bil kriv on … vsaj direktno ne.

Hmmm … ne vem, še zdaj ne vem natančno, a mislim, da je tisti kegelj v želodcu začel pisati tole zgodbo, nadaljevala ga je moja šestica … za katero smo kasneje ugotovili, da ga je močno lomila po mojih ustih in po nekaj tednih crkljanja in ujčkanja, smo končno sklenili, da je čas, da gre rakom žvižgat. Šestica mi je zastrupila dlesni ter udarila na sinuse, ki so mi povzročali glavobole. Seveda je strup iz zoba udaril na ledvica, jetra itd., antibiotiki, ki pa so sicer v prvi rundi pobili tagrde pajace v mojem telesu pa so udarili še po tadobrih in me dokrajčili v želodcu, žrelu in črevesju. V dobrem tednu sem izgubila 7 kg, v teh kilogramih je odšlo veselje do življenja, apetit, v usta z muko nesla kakšno žlico juhe na dan, se tresla brez razloga, imela občutek, da življenje odhaja iz mene in ob tem presedela več časa na urgenci kot doma.

Tako je tistega avgustovskega dne leta 2010 izgledal začetek moje zeloooo doooooolge poti sprememb, ki se še vedno dogaja.

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih