Če me že sprašujete

Share Button

kaj se je teh nekaj zadnjih tednov, mesecev oz. no, bodimo odkriti – let, dogajalo z mano, naj vam povem, da sem poleg nekaj resnih zdravstvenih težav imela tudi resno ustvarjalno krizo.

Bi pisala, rada pišem, imam 278 idej o čem vse bi razpravljala takole v javnosti, a ko sedim pred računalnikom …. če že najdem čas, vse ideje, ki so se mi še pred kratkim zdele briljantne, potonejo v poplavi samokritike.

Blog sem začela pisati, ker se mi je dozdevalo, da imam toliko tega povedati. Če sem povsem odkrita, so me v to vodili bolj negativni vzgibi. Češ bom na ta način povedala tisto, kar “jim” gre. “Oni” so bili več ali manj neopredeljivi osebki, kot npr. zdravstvo in čakalne vrste …. pa učitelji, frizerji, trgovci, malce pomešano s sodelavci, bivšimi kolegi, ki so mi kdaj pa kdaj nevedno ali celo namerno stopili na žulj, skratka vsem njim bom lahko vpila in jasno in glasno povedala, kar jim gre. Ja, ja, rada pišem, a konec koncev bi lahko pisala, tako kot vse do tistega marca leta 2007, v kakšnega izmed mojih 13 razcefranih blokov in zvezkov, ali pa besno, kot že ničkolikokrat, uničevala sponke za spenjanje papirja. Ne, jaz sem morala začeti blebetati in frfotati na spletni strani, ki jo lahko bere neomejno število meni povsem neznanih osebkov!

Kul, kako je bilo lepo, ko so moje besede dobile tudi ozadje, barve, dodajala sem fotografije in bila navdušena nad prvimi kliki, ki sem jih dobila na svoji strani. Le kdo je zašel sem v tistih prvih dneh? Najbrž le fantje, ki so mi pomagali pri postavljanju strani.

In občutki, ko sem dobila prvi komentar! Waw, krasno, kar prenehala bi hoditi v službo, le še pisala bi. No, no, tako hudo res ni bilo, a nekako te prevzame, ko opaziš, da obisk iz treh dnevnih klikov, poskoči … ja, ja, poskoči 🙂 na 10 ali celo 20. Na blog pridejo celo takšni, ki niso iz kroga prijaznih sorodnikov in znancev, včasih se razvname celo debata, komentarji narastejo na 3 ali celo več1, obisk pa vztrajno raste in tako nenadoma ugotoviš, da te berejo tisti tvoji, pa tisti dobri, pa tisti tanesramni, pa tisti, ki te ne marajo, pa tisti, ki s svojim časom nimajo početi, kaj boljšega, kot pisati pikre in nesramne komentarje, pa tisti, ki so neznansko prijazni …. Ti pišeš, pišeš enako, kot nekoč v svoj raztrgan zvezek, pišeš pač …. ne razmišljaš komu …. neopazno obisk naraste na 6.000 klikov mesečno in niti pomisliš ne, kdo vse se skriva na drugi strani internetne mreže, a ti se niti ne zavedaš, da razgaljaš sebe, prijatelje, družino.

Včasih blekneš neumnost, včasih komu polepšaš dan, sebe pa malce prevetriš in si zbistriš misli. A ko takole leta tečejo, postajaš do svojih zapisov vse bolj kritičen, prebereš kakšen zapis, ki ga je napisal tvoj otrok, ki je še pred kratkim odprtih oči občudoval vse kar se je zapisalo pod tvojimi prsti, zdaj pa so njegovi izdelki vsaj desetkrat boljši od tvojih, no, takrat pride do ustvarjalne krize.

A zdaj sem opravila s tem! Tako kot sem opravila s svojo boleznijo, sem v paket zapakirala tudi samopomilovanje, preveliko samokritičnost in nesamozavest in vse skupaj odposlala na na … na … ma, saj je vseeno, ni jih več in spet se piše na dolgo in široko!

Share Button
  1. hec seveda []
  • Klavdija

    Čudovito zapisano, Saša! Hvala za iskrenost, čestitam za samorefleksijo, predvsem BRAVO za uspešen zaključek! Neprecenljivo, kajne? 🙂 Če pa boš imela še kakšen nasvet, kaj naredit, ko se človeka loti samopomilovanje, se toplo priporočam. 😉

    Ostani samozavestna, ljubeča in zvesta sama sebi še naprej! <3

  • Radirka

    Ja hvala enako. Zelo podobna pot 🙂 In jaz tudi pakiram 🙂 🙂 No čeprav ne vem, če sem že opravila s samopomilovnjem. No pa noben od mojih otrok mi ne sledi in me tudi ne bere 🙂

  • Krvava Meri

    Zadnji odstavek FTW! Moj paket še čaka pri vratih, da ga oddam na pošti, ampak vsaj zapakiran je. 🙂

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih