Pa povejmo kako se kaj imamo v norišnici!

ž_nora
Share Button

nôrec  -rca m (ó) 1. ekspr. nespameten, neumen človek: saj nisem norec, da bi šel / takega norca ne bo več dobila, da bi ji vse naredil / kot psovka zakaj se pa smeješ, norec 2. ekspr. kdor v svojih zahtevah, ravnanju zelo pretirava: ta norec dela ves dan; kateri norec bi se pa upal spustiti po taki strmini; če to zahteva, je pravi norec; si videl tega norca, kako je prehiteval 3. zastar. duševno bolan človek, duševni bolnik: zdraviti norca; gleda kot norec / bolnišnica za norce 4. metal. težko mehanizirano kladivo za grobo obdelavo kovine: norec je tolkel po železu // grad. batu podobno leseno ali kovinsko orodje za zabijanje pilotov: z norcem udarjati po kolu 5. nar. zatič, zatikalo (pri verigi): zapeti verigo z norcemnorce brije iz nas, z nami norčuje se, šali se; pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; star. uganjati norce norčevati se, šaliti se; ekspr. imeti koga za norca norčevati se iz koga; šaliti se s kom; varati ga; dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo; drvi kot norec zelo; šalj. bog daj norcem pamet, meni pa denar ♪

noríšnica  -e ž (ȋ) 1. zastar. bolnica za duševne bolezni: dali so ga v norišnico; norišnica in gluhonemnica ∙ ekspr. še v norišnico me boš spravil s svojim ravnanjem me spravljaš v veliko jezo, obup 2. ekspr. zmeda, nered: tam je cela norišnica; kdo bi se znašel v tej splošni norišnici ♪

Pa povejmo kako se kaj imamo v norišnici!
Naj najprej razjasnim okrog teh norcev in norišnic. Da si ne bi kdo slučajno privoščil in nam norcem rekel norci. Znorimo! 🙂  Sami se nimamo ne za nore, ne neumne ali nespametne pa tudi bolnice v kateri se nahajamo ne smatramo za norišnico. Tudi bolnica za duševne BOLEZNI je ne imenujemo, saj nismo bolniki ali pacienti. Pa saj je bolnica konec koncev ne imenujejo niti tisti tazdravi, dohtarji ali kdorkoli jo je že poimenoval Center za mentalno zdravje. In to ni »Polje«, kot marsikdo od mojih prijateljev napačno zaključi, ko omenim Zaloško in me takoj vtakne v ustanovo, ki se nahaja na povsem drugem koncu Zaloške. Ne, ne, tisto je že Studenec, jaz pa se nahajam tam v središču Most, v neposredni bližini Dubočice in imam dober pljunek hoje do kavarne Rog. Omenjam, če me slučajno kdo želi obiskati in povabiti na kofe ;), kajti tam imajo dobrega ječmenovega. In ja, lahko se sprehajam naokoli … in to brez spremstva in brez pižame. Da ne bo pomote – namesto nje si nadenem dnevna oblačila 🙂

Sami (vsaj tistih 8, ki smo se znašli, na začetku mojega bivanja, tam istočasno) si pogosto s hudomušnim nasmeškom pravimo norci in ustanovi v kateri bivamo norišnica, a to zgolj zato, ker se sliši veselo, smelo, hudomušno in je konec koncev krajše od psihiatrične bolnišnice in duševnih bolnikov. Pa saj smo bližje norcem (kdo pa danes ni?!) kot bolnikom, saj se mi naokrog ne sprehajamo v pikčastih bolnišničnih pižamah, razvlečenih haljah in usnjenih natikačih in konec koncev na zapestju ne nosimo plastičnih oznak z napisom kam nas dostaviti po tem, ko se onesvestimo oz. v našem primeru znorimo 😉 in v naši “bolnici” nas nihče ne zdravi, reže, krpa in ne pika z injekcijami.
Pri meni je bilo takole – ko se nikakor nisem mogla rešit določenih telesnih simptomov (občasnih kožnih reakcij, bolečin v čeljustih, krvavenja iz črevesne sluznice …), sem se po nasvetu takratnega psihoterapevta in nekaj njegovih skromnih pojasnil o načinu dela, kar na hitro odločila, da poskusim tudi s tem. Če sem dovolila, da me prepikajo, prevrtajo in pregledajo od spodaj navzgor ter od zgoraj navzdol, če sem poskusila vseh 377 alternativcev, se tapkala, mirila z Gongom, pa me ja ne bo pobralo, če poskusim še s tem psiho zdravljenjem! Od izpolnitve vprašalnika, ki je z mojimi odgovori vred obsegal 25 strani in me že napol ozdravil 🙂 (ja, res vprašanja so se dotikala vsega in še več in moje možgančke kar nakravžlajla) pa do vpoklica v “norišnico”, sta minila dobra dva meseca in tisto nedeljo, dan pred vstopom v bolnico, me je pošteno zvijalo v trebuhu. Sem se pravilno odločila? Imajo prav tisti, ki pravijo, da bo takšna izkušnja le dobrodošla, ali oni drugi, ki so se ob omembi »norišnice« držali za glavo in mi približno tako kot najprej moj sine, komentirali, da nisem gladka? Ja, ja, exactly! Zato pa naj bi šla v norišnico! 😉

Kot sem že omenila se nahajamo v neposredni bližini čevapčičev, burekđinice in Orto bara – tam kjer se je nekoč dičila vojaška bolnišnica. V stavbi poleg naše je EKI – tega prej nisem poznala, a so mi sonorci razložili, da tja pridejo tisti, ki jim je potrebno zaradi hude čustvene stiske urgentno pomagati. V naši stavbi, ki jo preko vikenda zapuščamo in se vračamo v okrilje svojih družin, se v pritličju nahajajo ambulante in nekaj terapevtskih skupinskih prostorov, prvo nadstropje je na eni strani rezervirano za hospitalizacijo tistih z motnjami hranjenja, na drugi pa  mladostnikov, ki trpijo zaradi različnih psihičnih težav.  Zgoraj pa smo mi – na desni nevrotiki –EPN enota za psihoterapijo nevroz, na levi pa so tisti z namišljenimi prijatelji 😉  – hec, hec, tam so osebe z različnimi psihotičnimi motnjami od shizofrenije do bipolarne motnje itd.

Začelo se je v ponedeljek 25. marca ob 9h zjutraj. Ko sem se namestila v sobi za in se na brzino spoznala s svojima dvema cimrama ter tretjo, ki je ,  se nas je vseh 8 “norcev”, 2 terapevtki ter 2 specializantki, posedlo v nekakšni dnevni sobi. Ker še nikogar nisem poznala, ker smo vsi v dnevnem času in ker pač terapevti ne izgledajo bistveno manj nori, kot oni drugi, sem se malce zmedeno usedla na enega od stolov postavljenih v krog in od enega tistih nenorih čakala na vprašanja v stilu »Kako pa se vi počutite?«.
A nič takšnega!

9:05 – mi še vedno sedimo v krogu in se gledamo. Nihče nima v roki papirja in svinčnika, nihče ne trza z glavo, nihče ničesar ne vpraša … hmmm, kaj tu dogaja?!
9:10 – še vedno sedimo in se gledamo. In ker sem pač precej energična punca, sem morala vprašati, če čakamo na kak zvonec ali kaj?! Na srečo se me usmili ena od mojih cimerk in mi razloži, da čakamo prvega, ki naj bi začel kaj pripovedovati in potem ta ista kar nadaljuje o tem kako je preživela vikend. Hmmm, halo?! Kaj dogaja?! Sem v norišnici?! 🙂 Pa se v pogovor vključi druga in debata se začne. Ne, tudi ta očitno … glede na temo pripovedi … ni terapevtka in tako v tem stilu še skoraj celo uro in pol naprej. Tik pred koncem prve moje analitične skupine so terapevti (ja, tudi oni so se malce … ampak res malce oglašali) pogledali tudi mene in mi nekako nakazali (ne, resnično se mi zdi, da mi niso rekli) naj se zjasnim zakaj sem sploh pristala tu.
»Jah, kaj vem … stres baje … pred dvemi leti in pol so se mi izpod mojih močnih in dokaj natreniranih nog, izmaknila tla. Potem pa smo se ves ta čas pobirali pa padali in spet pobrali. Ja, pa brez kakršnihkoli medikamentov!«

Najprej popoln sesutek, danes pa je rezultat takšen: radikalna in žal dokaj dolgotrajna sprememba pričeske, popolna in dolgotrajna depilacija telesa, 12 zob manj in posledično nov umetno keramičen nasmeh, ena služba manj in precej več prostega časa, izpit kategorije A dopisan v vozniškem dovoljenju, 200kg dvokolesna brneča mašina v garaži in občasno v lepem vremenu tudi na cesti, poskakujoča lajajoča energična kepa dodana k naši tričlanski družini, v njegovi družbi prehojenih  neskončno število km, sprememba telesnih oblin – za začetek v 2 tednih rapidna izguba 7kg, nato počasi a sigurno 😉  15kg gor in sedaj hvalabogu polžje počasi in zdravo (do sedaj že) 9kg dol, pa obujanja starih želja in hobijev …. skratka nova Saša, ki je v norišnico prišla po osebnostni upgrade.

Share Button
ji pripada postelja in omarica, a ne spi v centru
zdaj vemo, da to ne pomeni, da smo goli, kajne?! :)
ok, pa tudi na drugo in tretje ne ;)
  • Radirka

    si čist predstavljam tale krog…no jaz ne bi zdržala toliko časa in bi govorila, govorila in verjento bi me že prvi dan izključili 🙂

  • Ja, če si imela v mislih terapevtsko vlogo, bi te najbrž res izključili, drugače pa je govorjenje “norcev” zaželeno. 🙂

  • Jure H

    Ja, pred vsakim pogovorom/druženjem/whatever je najprej ˝malo˝ meditacije, potem pa pogovor steče kar sam od sebe …

  • GaLa

    Draga Saša, tvoj blog sem včasih, na njegovem začetku, brala, torej že precej časa nazaj. Po dolgem času sem iz radovednosti spet pokukala in vidim, da se spet dogaja. Želim ti vse dobro in te občudujem,da si vedrega duha in enako hudomušna kot včasih.

  • Sonja

    Živjo Saša,
    tudi jaz sem te včasih brala. Danes sem se spomnila, da si enkrat pisala o Lizboni in sem si rekla, grem pogledat kaj priporočaš (ker letalske karte že imam:) In ja, vidim, da se dogaja. Tudi mene veseli, da so pozitivna in vztrajna. Želim ti hitro okrevanje, še veliko potovanj in vsega, kar si ti v tem trenutku želiš. LP Sonja

  • Gala in Sonja, hvala za lepe želje obema. Se moram opravičiti Gali za pozen odgovor, tale blog mi zaenkrat malce, malce nagaja … no, vsaj kar se tega tiče, da bi mi komentarje pošiljal na mail in bi jaz lahko kaj prej opazila, da se nekaj dogaja. Vse lepo tudi vama!

  • pozdravljena Saša! Sem vam že pisala na vašo FB stran. Upam, da se kdaj spoznjava, želim pa veliko in ogromno zdravja, močno voljo, in vesel, zdrav in energičen duh, kot veje iz pripovedi. Pozdravček od mene, mojega kužka in 2 muc

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih