Saša Gerčar nima raka!

Share Button

Vsake toliko skočim na Google Analytic in pogledam kdaj in kako ljudje pridejo na moj blog. Moram priznati, da me vsakič rahlo strese, ko vidim, da ljudje v Google iskalnik vpisujejo “Saša Gerčar rak”. No, dokler si ne natisnem in nosim majice z napisom “nimam raka”, bi jim to povedala vsaj preko bloga.

Dragi moji firbčni znanci in , tukaj je pojasnilo o tem kako in kdaj se je vse skupaj začelo, tu si lahko preberete kako sem si prvič obrila glavo, tokrat pa naj vam povem, kako sem se vesela in ponosna zopet spravila med ljudi. Prepričana, da sem lepa, pa čeprav brez naglavne lepote.

Ko sem dokončno postala obritoglavka, sem nekaj dni po nakupu lasulje in opraskano rdečem zatilju, na družinskem izletu v Lizboni, sklenila, naj lasulja malce počiva, jaz pa sem pikajoče srbeči stvor zamenjala za barvito ruto, ki sem si jo umetelno zavila okrog glave. Tam, kjer nisem srečevala znancev in prijateljev, sem si drznila na ulico stopiti brez las. Nihče ni buljil vame … pravzaprav sem se počutila bolje in pot iz Lizbone do doma je lasulja preživela na dnu potovalnega kovčka, doma pa od takrat naprej krasi vrh naše kuhinjske sveče. Sem si jo poskusno vsaj še 3 x poveznila na glavo, a jo še pred odhodom preko domačih duri, že vrnila na njeno svečasto mesto.

lasuljaSasa_Lizbona_feb12
Šali in rute so krasna stvar, a kaj ko ni vedno časa za zavezovanje in vozlanje, pa tudi med fitnesom ali tekom bi s svojim barvitim naglavnim turbanom izpadla precej . In tako sem si pričela šivati svoje bombažne kapice. Imam jih vseh barv. Takšne kjer lahko nosim le glavi se prilegajoči “štumf” ali pa ga nadgradim še s trakom, ki se spredaj konča v vozel in daje vtis turbana.
Kapice so v letu 2012 pa vse do aprila 2013 postale moj zaščitni znak in nameščala sem si jih četudi sem le odpirala vrata poštarju ali odnašala smeti v kontejner.kapce
Kljub , ki sem si jo omislila kmalu po prestopu med skinheade in si v ta namen omislila stilsko fotografiranje pri izredno simpatičnem paru, kjer ona liči, on pa pritiska na sprožilec fotoaparata, si špancira po mestu s povsem golo glavo, nisem upala privoščiti.M2O izbranih 21 Nisem se opogumila, saj me je bilo strah prestrašenih otroških pogledov in zaskrbljenih ter sočutnih obrazov odraslih ‘tet in stricev’, ki bi za mojim hrbtom šepetajoče komentirali “ubožica, ja, rak, ja”
Priznam, da sem se kakšno leto smilila sama sebi, se sramovala celo svoje podobe v ogledalu in vsakodnevno ogledovala vrh lobanje upajoč, da je prah, ki se je slučajno prilepil na vrh moje betice, morda puh mojih na novo poganjajočih las. Strah in sram me je bilo srečevati stare prijatelje, ki o mojem stanju niso imeli blage veze in so pogosto nerodno umikali pogled in se očitno izmikali vprašanju o mojem zdravju. Prenehala sem uporabljati ličila, korekcijska očala pa, ki so vsaj približno prikrivala odsotnost obrvi in trepalnic, so postala moj stalni spremljevalec (čeprav je moja dioptrija le -0,75).
V decembru 2012 mi je prijateljica svetovala naj si ogledam opcijo vrisavanja obrvi, ki jo ponuja Prive studio in po nekaj tedenskem oklevanju, sem se opogumila in jih poklicala. Od tam naprej je steklo avtomatično in že uro po prvem obisku sem ponosno dvignila glavo in razkazovala kup majhnih narisanih (pravzaprav nekako tetoviranih) črtic, ki so tvorile prekrasen lok nad mojimi očmi. Končno sem se spet počutila kot človek in po dolgem času v roke spet prijela ličila, črtalo za obrobo oči in si začela temniti tudi področje, ki naj bi ga obrobljale dolge in goste trepalnice. Nekaj pristnih komplimentov na račun mojega videza mi je dalo zalet, da sem ponovno začela razmišljati o bolj ženstveni in naličeni podobi. obrvi
Svoje gologlave podobe sem se še vedno sramovala in če se mi je ob snemanju motoristične čelade slučajno snela še kapica, ki je pokrivala plešo, sem jo hitela pokrivati hitreje kot gospodinje pravkar zgneteno kvašeno testo.

Takrat sem si omislila še eno, novo lasuljo. Češ, tokrat bo frizura bolj drzna in z veseljem jo bom nosila. Celo frufru so mi pristrigli in zanjo sem odštela poštenih 80€, a žal se je tudi njena kariera zaključila po borni uri nošenja in sedaj tudi ta krasi taisto svečo. Z lasuljami sem dokončno opravila in če koga zanima, ju z veseljem prodam za pol cene.

Sramu pred plešo so me osvobodili šele  . Saj veste, tisti prijatelji, ki so se znašli istočasno na istem koncu zaradi podobnih težav. Približno ravno tako nenori kot jaz, a vedno pripravljeni na pogovor in prijazen nasvet. Nekega dne smo se o tem le pogovarjali, naslednjega sem v Lignanu poskusila med neznanci, tretji dan pa na njihovo prigovarjanje odšla gologlava še na sprehod po Ljubljani. Prav nihče ni buljil in jaz sem prišla s sprehoda živa in zdrava … ter seveda plešasta.
Ko sem bila ravno v eksperimentalni fazi, sem si po nasvetu sonorice poskusila nadeti še umetne trepalnice. Bila sem skeptična, saj se le te niso imele na kaj opreti, a kaj, tistih 3€ za par trepalnic sem na hitro odštela in si še isti večer eksperimentalno napopala le eno od njih. Ja, res je, preizkus je bil opravljen v norišnici, tako da mi res nihče ni mogel očitati čudno nesimetričnega pogleda.

Resda je ravno takrat v našo sobo vstopil tehnik Marko in me nekaj minut tiho in precej čudno opazoval, nato pa previdno vprašal, ali je z mojimi očmi vse v redu. Torej je bil poizkus vreden truda in efekt vreden vsakega vloženega evra!

Sedaj si trepalnice lepim pogosto … skoraj vsako jutro … in navadila sem se celo tega, da jih končno tudi obračam v pravo smer. Ja, ja, ne le, da sem v začetku, predel kjer so trepalnice daljše, nalimala v notranje kotičke očesa (tam so naše naravne trepalnice že precej kratke ali pa jih že skoraj zmanjka), ne, za moj nastop v oddaji Dobro jutro, sem si eno uspela napopati celo tako, da je namesto, da bi se lepo ukrivljala navzgor, kot zavesa padala preko mojega očesa in mi skorajda zakrivala pogled na mojo bližnjo in daljno okolico.

In ja, odkar imam obrvi in trepalnice, me videz obritoglavke resnično nič več ne moti. Prav nasprotno, z image-om, ki je drugačen, zapomnljiv in lahko rečem rahlo ekstravaganten, se počutim odlično.

Share Button
no, čeprav prijatelji mojo zgodbo tako ali tako poznajo
že tako sem bila kot vanzemaljac
to je bil res moj odličen preblisk, da se slikam pri profesionalnem fotografu in si nabildam samozavest glede plešaste podobe
naj poudarim, da niti slučajno ne mislim, da so moji prijatelji v psihiatrični ustanovi nori in ta naziv uporabljam zgolj provokativno
  • Radirka

    Joj kolk sem jaz nepozorna. Ali pa smo ljudje različni in tega nisem opazila, ker gledam ljudi vedno kot celoto, brez podrobnosti. Tvojega prehoda med kapico in brez kapice sploh nisem opazila. Imaš pa sedaj eno veliko prednost, ker je tvoja celostna podoba enkratna in se ti leta ne bodo nikoli poznala…jaz pa s to frizuro in resnostjo oblek niham proti “stari babi”

  • Aha, si opazila, da tudi z iskanjem “stare babe” pridejo na moj blog. Ja, vem, sick! 🙂 Sicer pa kar se tega kiksa tiče, ti nimam kaj zameriti. Ko sem imela še lase, sem skakala iz rdeče dolge na črno kratko ali blond frizuro. Moj se je na te zadeve že tako navadil, da je, ko sem prišla domov s čisto novo šokantno pričesko,in so prijatelji komentirali, kako hudo spremembo sem naredila, komentiral le “aja!? nisem opazil.”

  • mimmy

    Saša, super zgledaš tudi brez kapice.
    Včasih so gologlave moške gledali postrani, ker jih je bilo tako malo, zdaj pa se čez njih spotikaš že na vsakem koraku. Mislim, da ne bo več dolgo, ko tudi za gologlavimi ženskami ne bodo več kazali s prstom.

  • katarina

    zdravo, saša.

    nekoč, menda že ene 100 let nazaj, sva sedeli za isto mizo. kakorkoli … ostala si mi v spominu in šla sem te iskat na net. priznam, da nisem vtipkala besednih zvez, ki jih omenjaš, ker sploh nisem vedlea, da se ti je zgodila pleša.
    pošiljam ti lepe pozdrave iz prlekije in upam, da si v redu. tvoji posti so me nasmejali, spravili v jok in predvsem v razmišljanje. hvala ti za slednje.

    lp,
    katarina

  • Katarina, čeprav nisi vpisala nobenega URLja,se mi zdi, da se poznava iz tiste zgodnje blogerske scene? Sva skupaj sedeli preko Zrimska?
    Hvala,da si se oglasila.taksni komentarji popestrijo pa moj dan! Sem te iskala preko FBja pa nič našla. 🙁

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih