da ne bi pozabila

Share Button

Ohja, zdaj si možgančke že nekaj časa obremenjujem z zapisovanjem … seveda si zapisujem le miselno nekam v delček možganov, ki naj bi memoriral … stvari, ki jih ne smem pozabiti, ker so sila pomembne za mojo blogersko pisarjenje.

V mislih med jutranjim tekom spisujem cele članke, a ko pridem domov, je čas za tuš, oblačenje, pogosto tudi za umivanje od kakšnega blata in bognedaj dreka popacanega Otisa, čas za obvezen zajtrk, potem pa je v naslednjih nekaj minutah že potrebno drveti v službo. Ja, ja, od avgusta dalje spet hodim v službo, v novo službo in tudi o tem bi tako zelo rada pisala, a kaj ko je pred službo in potem po službi potrebno postoriti še tisoč in eno stvar, na koncu Otisa odpeljati še na večerno kakanje in sprehajanje, še kaj prebrati in ahhhh, ura je kot bi mignil polnoč in takrat je pač potrebno iti spat, če želi človek biti naslednji dan ob pol sedmih pokonci in naslednjo uro tekati po sosednjih travnikih in pašnikih in si sproti v misli beležiti nov članek, ki bi ga bilo nujno, nujno potrebno spraviti na blog.

V psiho testu, ki so mi ga naredili v norišnici, so (poleg vsega ostalega, seveda) zapisali tudi, da so moje spominske sposobnosti nadpovprečne. Kako dolgo se povprečni ljudje spominjajo člankov, ki so si jih zapisali v možgane? Jaz si torej lahko privoščim malce več mečkanja, a v nedogled tole res ne bo šlo, kaj?!

O križarjenju iz leta 2011, o katerem bi lahko pisarila ves teden, a nisem zapisala prav ničesar, sem pozabila že skoraj vse, spomnim se le še občutka strahu, ko smo se celo noč prekucavali preko 12 metrskih valov. Pa kako prijetno sem se počutila na Madeiri. Ja, tega se še spomnim, a tudi to je šlo že v pozabo, če danes ne bi v neki reviji zagledala članek o tem prekrasnem otoku sredi oceana. Takrat sem imela prebliske, da bi se tja kar preselila, a kaj ko celo pokanje prtljage terja svoj čas, jaz pa si ga nisem vzela niti za pisanje. O Madeiri res najbrž ne bom pisala, bi pa vsekakor morala opisati najine (jap, zdaj pišem le še v dvojini, ker se je naš najstnik počasi odklopil 😉 ) letošnje kratke a vendar krasne počitnice v vasici Cola ob Gardskem jezeru.

Že nekaj časa si želim napisati nekaj v spomin mojemu dragemu prijatelju Borisu, ki ga žal ne bom nikoli več videla. A vedno ko se lotim pisanja, besede zvenijo patetično in prazno in nikakor ne povedo tistega, kar čuti srce.

Tudi norišnica mi je pustila toliko čudovitih spominov, ki jih bo treba preliti na … uf, tole je fosilno, če rečem na papir, kajne … torej na tipkovnico?
Od odločitve, da počistim bazo FB prijateljev in vsakega povabim na kavo in kosila z Matejem Golobom, ki je to idejo še nadgardil, se spopadam z željo, da začnem tudi jaz pisati intervjuje z ljudmi, ki jih poznam ali spoznavam, a sem še vedno le pri pobožni želji.

Vsekakor bo treba nekaj napisati o občutkih, ki me prevevajo ob moji novi službi in nasploh o tem kaj in s čim in zakaj se ukvarjamo.

Pa niti slučajno ne smem pozabiti na podroben opis mojega izleta v London, ki sem ga imela s svojo novo nišefico (ona pač pravi, da ni šefica). 6 izjemno zanimivih, drugačnih, polnih dni v enem najlepših svetovnih mest je v moje misli zapisalo že nešteto člankov.

Odkar sem v novi službi se ukvarjam tudi z idejo o tem, kako naj bi izgledala moja popolna pisarna. Vse sem že zapisala. V mislih, seveda.

Pa kako spreminjati navade in kam naj bi to peljalo. Ja, o tem ravnokar berem knjigo in ideje in zapisi se mi kar krešejo in prav vsak jutranji tek v zadnjih dneh mi zapiše nov članek na to temo. V mislih, seveda.

Pa nekaj o zdravi prehrani, ko se že ravno tudi v poslu ukvarjam s tem področjem in ker me misel na hujšanje (ups, zdravo življenje) tako ali tako že ves čas preganja.

Pa še kakšno o našem Otisu in njegovih avanturah …

Jooooj, še dobro, da grem jutri zjutraj spet na jutranji tek 😉 !

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih