Menjava

Share Button

Pri menjavi služb je približno tako kot pri menjavi mobilnih telefonov – kar nekaj časa se mučiš, da jo dobiš, ob prvih spoznanjih si ves navdušen in vznemirjen, počasi pa ti začne malce tudi najedati, ker najnovejša različica nima vseh tistih prednosti, ki jih je imela prejšnja. Res je, da je nova varianta boljša, bolj prilagojena času in seveda tudi tebi, saj si bolj izkušen uporabnik in sedaj RES veš kaj iščeš, a res je tudi, da si se pri prejšnji že udomačil, se navadil določenih potez, trikov in prijemov, ki ti po novem strašansko manjkajo.

Res je, da sem mobilnih telefonov zamenjala že precej, služb pa veliko manj, a teza kljub temu drži kot pribita.

Naj vam povem, da je bil moj prvi mobilec znamke Motorola. Znamka takrat ni bila pomembna, pomembno ni bilo niti to, da je cegu tehtal skoraj 5kg in je zavzemal polovico moje torbice … in da veste moje torbice so vedno ogroooooomne… tako da mi je bilo seveda tudi čisto vseeno, če sem do telefonske naše babi (njena telefonska je bila takrat še ista, kot je bila nekoč moja domača in takrat smo se telefonske številke še učili na pamet) dostopala preko desetih korakov.

Tako približno je bilo v moji prvi službi. Vseeno mi je bilo, da je bila v centru in da si parking dobil le pomoču trikova in pa zelo zelo (torej, če sem bila v mestu ob 6:00 zjutraj, sem imela še upanje ujeti zadnja mesta na Beethovnovi, kar je bilo približno 300m stran od moje službe) zgodnjem vstajanju. Vseeno mi je bilo, če je bilo moje delo sestavljeno predvsem iz tipkanja obrazcev, ki jih tako ali tako nisem najbolj razumela. Vseeno mi je bilo, da smo se ob pol enajstih vsi usuli v dvigala in natrpali v menzo ter si tam na plastičen pladenj, ki je najbrž ostal še iz socialističnih časov (ups, saj to so pravzaprav še bili socialistični časi :)) naložili na “slamoreznico” narezan polbel kruh ter kakšno pariško salamo in tanek kos sira gaude. Vseeno mi je bilo, da nisem bila Saša, ampak tista iz oddelka 3060 in da svojega dela nisem RAZUMELA, ampak sem se na pamet učila, da morama obrazce, ko jih napišem odnesti v 3 nadstropje, druga soba levo, tam pustiti eno kopijo, drugo odnesti nadstropje višje v sobo na koncu hodnika, potem pa vse kar mi ostane zapakirati v kuverto in oddati v škatlo za odhodno pošto. Ob 14:00 smo imeli vsi že počiščene mize, spakirane torbice in le te postavljene na mizah, kajti ob 15:00 smo že vsi drveli proti dvigalom in mahali vratarju, ki je nenormalno hitro v štempljalnik časa, metal naše kartice in tako beležil naš čas odhoda. Sem enkrat želela ostati malo dlje in podelati nedodelano – hmmm problem – bi bilo treba spet nekaj nadstropij obletati in nekaj podpisov dobiti, tako da sem raje odnehala in kot vsi ostali ob 15:nula nula oddirjala skozi vrata naše firme.

Hodila srečna in vesela v službo? Hmmmm, ne, niti ne, a vesela, da sem jo imela! Prvo! Tapravo!

Drugi telefon ni bil Motorolin. Sem se po nekaj letih odločila, da je čas, da cegu menjam za nekaj manjšega, cortkanega (vsaj takrat sem mislila, da je tako, če telefon meri le še kakšnih 20cm v višino in je debel za 2 prsta 🙂 Sem kupila Samsunga … hmmm, se mi zdi. Ja, ja, razlika je bila očitna! Manjši, bolj praktičen, bolj funkcionalen, krajše in bolj razumljive poti do želenih ukazov, lahko sem ga celo nosila v (precej velikem in močnem) 🙂 žepu.

Tudi moja nova služba je bila takšna. Službo sem že imela, zato pri naslednji ni bilo pomembno le to, da JE, ampak sem se že ozirala za lepšimi, manjšimi (ja, ja, vsekakor sem hotela žepno izdajo), okretnejšimi, z lastnim parkingom (ja, počasi mi je center začel najedati), kjer se zaposleni resnično poznajo in kjer bom vedela kaj počnem in čemu je moje delo resnično namenjeno.

Da ne bo pomote, razvoj mojih služb in mobilnih telefonov ni potekal vzporedno! V svoji drugi službi sploh še nisem vedela, da bodo kdajkoli obstajali telefoni brez špage. Moj takratni šef se je nekega dne vrnil iz kaoslužbenega potovanja – križarjenje po Mediteranu in mi ves navdušen pripovedoval, da so sredi morja klicali na celino s telefona, ki ni imel špage. Kao nova tehnologija! Izjemno! Jah, pajade! Jaz itak ne hodim na križarjenja, in kaj bi le bilo tako izjemnega v tem, da tvoj telefon nima špage, saj je tudi tiste novotarije kao prenosni telefoni, kjer hiško pritrdiš na steno, s slušalko na ušesih pa potem režeš čebulo in pečeš palačinke, nimajo??! Dlje od kuhinje pa res ne bom prenašala telefona, ha?! 🙂

Ne glede na nesočasnost razvoja dogodkov, je bil izbor moje druge službe v marsičem podoben izboru mojega drugega mobilnega telefona. Moja druga služba in moj drugi telefon sta bila preprosto boljša od prve inačice. Vse se je svetilo, vse navduševalo in pravzaprav sem oba gledala z nekakšnim strahospoštovanjem, vse dokler se nisem na vse tiste bleščice preprosto navadila. Takrat sem na telefonu, in službi, videla le še praske, ki so nastale ob vsakem padcu. Ja, ja, tudi to se je dogajalo, čeprav sem pazila, kot sokol in ga skorajda zavijala v vato. Pa prijatelji so nabavljali nove telefone in mi kazali, kako so tisti njihovi manjši, bolj svetleči ter z boljšimi funkcijami. Ja, ja, tudi jaz hočem tisto! Novo, bleščeče in če je še dosegljivo, zakaj pa ne! In tako sem imela tretjega, četrtega, petega itd. Vsak je imel nekaj boljšega, lepšega, bolj funkcionalnega, a pri vsakem naslednjem sem tudi hudičevo pogrešala nekaj, kar je imel prejšnji, pri novem pa o tem ni bilo ne sluha ne duha.

Moj prejšnji telefon je bil Blackberry. Pravzaprav sem na to robidnico prisegala kar 3x zaporedoma. Preklemano dobra je bila. Vse je omogočala-službene maile, moj osebni mail, FB, Twitter, imela je konkretne tipke, ki sem jih zatipala tudi med vožnjo 😉 …ajde, recimo med čakanjem na semaforju, ni bilo več tistega trikratnega tipkanja na eno tipko, da si prišel do želene črke …ne, ta moj novi telefon je imel že čisto pravo tipkovnico, tudi na splet sem včasih pokukala, čeprav priznam, nekam nevoščljivo sem pri tem pogledovala k Tomažu, ki je na svojem I telefončku videl več in bolje. Predvsem sem pa vse prijatelje imela shranjene pod svojimi črkami. Pod B sem imela babi, c je bil še prazen in čakal na kakšno Cilko, d za dedija, t za Tomaža, j za Jakca. In ko sem jih želela poklicati, sem pritisnila le želeno črko in telefon je že klical.
In na domači strani – na tisti prvi, sem imela nastavljeno tako, da sem vedno videla opravila zapisana v koledarju za tisti dan. Nikoli ničesar zamudila ali pozabila!

In ja, tisti večji bleščeči monitor me je premamil in moj trenutni telefon je krasen, najsvetlejši, baje tudi najboljši – I phone!

Halo??!! Kdo je to rekel?! No, saj je v mnogočem boljši in lepši, a jaz pogrešam tisti koledar na prvi strani, tiste bližnjice za klice do mojih dragih in tudi to, da maili in internet tudi v tujini ne stane bistveno več kot doma. Ne, ne, ne bom spet kupila BlackBerrya, tudi oni se gredo neke novotarije in nimajo več aparata s tistimi pravimi trdimi tipkami. Pa konec koncev, kaj vem kaj so spremenili tudi oni?! Najbrž pa vse tisto pogrešam tudi zato, ker se mi je v toliko letih zažrlo pod kožo. Bo že! … tudi z Iphonom bomo zdržali in najbrž bomo pri naslednjem telefonu pogrešali ravno to estetsko dovršenost, izjemno lepe fotke, ki jih dela ta mali stvor … in še kaj, kar se mi danes zdi samoumevno, proizvajalcu novega telefona pa ne bo padlo niti na um!

Ja, ja, vsaka palica ima vedno dva konca.

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih