Učilnice na Luni?

Nova slika (14)
Share Button

Doma imamo Kindla. A veste tisto novodobno knjigo, ki ne diši po spominih iz mladosti, s katero ne moreš zapolniti nekaj metrov polic v dnevni sobi in ki ti prtljažnika avtomobila pred odhodom na poletne počitnice ne napolni še preden začneš razmišljati o šlapcah, ki bi jih tudi rad (ok, to je bolj ženska domena), torej, rada odnesla s sabo in z njimi paradirala po plaži.
To je ena taka turobna siva (ja, še to povrhu) ploščica, v katero lahko na stotine knjig, pa še vedno ne postane nič težja ali debelejša.
Jap, za prenašanje naokoli je Kindle super. Pa tudi, ko začnemo govoriti o brisanju prahu in premikanju šare, ki se ti kopiči v domačem gnezdu, je to res nekaj izjemnega. Pa je res to stvar, ki bo zamenjala živopisne, debele, velike, zaprašene, potrgane in tako lepo dišeče knjige? Baje! In kaj bo potemtakem s knjižnicami? In knjižničarji? In vsemi knjigami, ki se trenutno še vedno dičijo na njihovih policah?
Bomo v NUKa po novem hodili le še na muzejske oglede, knjigo pa si bomo prebrali iz udobnega naslonjača v priljubljenem najljubezejšem kafiču? Ali pa še tam ne?! Ker tudi vonj kave ne bo premagal tendence k prihranku časa, prostora in konec koncev skrbi za okolje. Avto bomo najbrž pustili kar v garaži, se usedli v udobje domačega supersoničnega fotelja, si nadeli očala, slušalke, na nos morda nataknili kakšno ščipalko in pritisnili na gumb, ki nam bo pričaral vzdušje rahlo pihljajočega vetriča na peščeni obali kakšnega dodobra dodelanega izmišljenega otočka sredi prav tako izmišljenega čistega in sinje modrega morja. Seveda bomo preko slušalk brali, ah, ne, najbrž ne bomo brali … tudi poslušali ne bomo, ampak kar gledali zaigrano zgodbo vseh leposlovnih, pa seveda tudi učnih knjig. In to ne tako daleč v prihodnosti.

Učenje se bo vse bolj približevalo otrokom, že dvoletniki bodo tacali po velikih Ipad-ih oz. Icarpet-ih (predvidevam, da bo tista velika mehka stvar imela svoje ime) in se nezavedno učili branja in računanja, starejši pa bomo s strahospoštovanjem hodili na Simbioze in se od svojih vnukov učili kako zagnati pralni stroj in v moderni pečici zamesiti in speči potico, ki mu s tipkami izbiraš ne le okus, ampak tudi vzorec nadeva.

Bodo najmlajši postali učitelji starejših?
So šole sploh še potrebne?
S tem zadnjim vprašanjem smo se ukvarjali na konferenci Edid, ki je bila prva takšne vrste na slovenskih tleh. Sila zanimiv dan, poln navdiha in pionirsko navdahnjenih prosvetnih delavcev.
Res je, postajajo oz. so že nepotreben balast in za enkrat še nujen preostanek preteklosti. V času otroštva mojih staršev je bila šola res privilegij, možnost, da izveš še kaj drugega kot koliko teličkov je skotila sosedova krava in kdaj je najboljši čas za pobiranje krompirja. Starši mojih staršev so komaj znali pisati, kje pa naj bi našli čas in energijo, da bi pisanja učili še svojo bosonogo mularijo. V šolo so jih poslali mulce, da jim je vaški učitelj natrosil znanja v njihove nevedne betice!
Mi smo že pametovali in zmigovali nad nekaterimi učitelji, ki nas mulcev še utišati niso znali, kaj šele, da bi jim z žarom in pravo energijo, razložili zakaj je poznavanje odvodov in logaritmov tako pomembno za našo prihodnost.
Tisti malce naprednejši “fosili”, ki so se dograjevanja svojega znanja lotili v zadnjih letih, ali tisti iz generacije Y, so pred testi in za dril namesto sedenja in brezkončnega ponavljanja enega in istega računa ter plačevanja inštruktorjev, o tem raje povprašali strica Googla in glej ga vraga, tam našli na tisoče informacij o tem in onem iz sveta izobraževanja.

Jap, ravno o tem je bilo govora na konferenci Edid. Svet se je spremenil, in z njim se moramo spremeniti tudi mi.
Konferenca je bila posvečena šolstvu in spremembam ter predvsem prilagajanju, ki ga prinaša svet digitalizacije in poplava informacij. Flipped classroom je zadeva, za katero sem jaz in najbrž tudi precej ostalih udeležencev, slišala prvič, a baje obstaja že skoraj 20 let. Pravijo, da je potrebno učenje postaviti na glavo in se učiti, poslušati ali brati razlage doma, vaje in naloge pa delati v šoli.

Na to temo je na voljo tale zanimiv TED govor Salman Khan o izobraževanju

Sliši se sila enostavno, kajne? Pa ni tako!
Za učence že morda, težje pa gre to od rok učiteljem, ravnateljem in konec koncev vsem, ki smo števliko 1, 2 ali 3 na prvem mestu svoje starosti, žal že menjali s kakšno višjo.

Pred časom mi je sine poskušal razložiti absurd preprečevanja uporabe telefonov med poukom. Najbrž mi je po svoje poskušal razložiti ravno to, kar so predavali predavatelji na tej konferenci.
Razlagal mi je o učiteljih, ki naj bi bili sami ‘krivi’, da večina razreda visi na telefonih in igra igrice ter si pošilja SMSe. Dober učitelj je mentor in oseba, ki privleče pozornost učencev sam od sebe. Nič ne bo doseženo z glasnim vpitjem ravnateljev, staršev in učiteljev, da je učitelja TREBA poslušati. In prav nič ne pomaga, če vsem pri vhodu v šolo vzamejo vse moteče rekvizite, jih oblečejo v dolgočasne uniforme, jim po možnosti zvežejo roke, nataknejo ostroge in priklenejo k mizi. Zraven pa še zagrozijo z ukorom, zaradi katerega se vsakemu mulcu danes tresejo hlače (not), in omenijo, da bodo v šolo poklicali starše, ki več ali manj tudi ne vedo več kako bi ubogega otroka prepričali, da je učenje sveta stvar.

Mobilni telefoni, internet, Ipodi, Ipadi in bogvekajševse so realnost. In namesto, da se temu upiramo, se je treba temu prilagoditi. Jap, tako mi je takrat razlagal naš sine. Pa še to je dodal, da ne vidi težave v tem, da nekdo med predavanjem dolgočasnega profesorja, igra igrico. Naj jo, če le nima vključenega zvoka. Tako vsaj ostalih ne moti in če sam nima interesa do učenja, ga k temu ne bo pripravil ne učitelj, ne oče s kepo okrog ušes, še manj pa ravnatelj z ukrepom odvzema mobitelov.

Ja, ja, jasno, da naš ne bi poslušal matematike, četudi bi jo predavala brhka mladenka v mini krilu, globokem dekolteju in ob formulah izlivala žar in strastno ljubezen do tega predmeta. Ga matematika pač ne zanima in tam iščemo druge inovativne prijeme 😉 Bi pa zato poslušal vse o psihologiji, četudi bi jo poučeval sam papež … ok, ok, mislim, da je to pri našem najstniku še malce diskutabilno 😉 , a bistvo ki ga želim povedati, da je džabe mularijo zaklepati v razrede ali jim pred nos postavljati brhke predavateljice, če jih tematika ne zanima. V poplavi vseh informacij, ki jih imamo danes na voljo, bodo v naših glavah ostale le tiste, za katere se bomo strastno potegovali.

Kaj mi pomaga, če se za 5 dni naučim nekaj letnic, ki bi mi prinesle dobro oceno v redovalnici, če me ta stvar sploh ne zanima in bom 6. dan vse povezano s tem, v trenutku pozabila?!

In v čem je sploh še smisel našega šolanja?!
Kaj ni ‘stranka’ naš največji zaklad?! Torej je skrb za učenca bistvo prosvete? Torej bi morali za začetek iskati tiste skrite potenciale v vsakem od otrok? In jih potem spodbujati in nadgrajevati? In to najbrž tako, da pohvalimo vsak napredek, pomagamo priti do novih informacij in jih pomagati nadgrajevati? Šolski razred naj bi se postavil na glavo in učenci naj bi od učitelja za začetek procesa učenja dobili le usmeritev do predavanj, posnetkov z razlago ali zapisov o temi obravnavanja, jo obdelali zunaj razreda, si tako sami izbrali konkreten čas in kraj prebiranja prvih informacij (konec koncev danes tudi za odrasle ljudi propagiramo ‘delaj kjerkoli in kadarkoli’), nato pa v razredu naredili tisto, kar se je nekoč smatralo za domačo nalogo. Torej v skupini, z ostalimi sošolci in učiteljem, v razredu skozi odprto debato, vajo ali skupinsko nalogo, obdelali temo, ki so jo prej poslušali od tistih, ki znajo snov tudi odlično interpretirati. Zakaj le bi vsak učitelj moral biti tudi odličen govornik, ko pa nam tehnika danes omogoča, da ves svet postane en sam globalen razred, ki mu predavajo najboljši predavatelji sveta?!

Sliši se krasno in naša mladina že koraka v to smer, je pa težje spremeniti ustroj, ki močno in neomajno vozi v smer, ki je bila določena že za časa Cankarja. Le kako učitelju, ki se je pred 50 leti odločil za svoj poklic, ker je pričakoval, da bo leta in leta predaval tematiko, ki se jo je naučil takrat, tistemu učitelju, ki ni pričakoval, da bo kdajkoli moral obvladovati tudi psihologijo, krotiti krdelo nevzgojenih mulcev, kjer vsak gleda v nek svoj tehnološko napredni gadget, razložiti, da mora tik pred upokojitvijo, svoj način dela postaviti na glavo in postati ‘trener’?

In kako šolski menedžment še pred rednimi prevozi na Luno, pripraviti in naučiti, kako motivirati in razveseliti njihov učiteljski zbor k novim izobraževalnim pristopom?

Še sama ne vem kaj je bolje in kaj bolj prav. Če pomislim nase in namesto šole razišljam o službi, si želim takšno, kjer bodo moji potenciali zapaženi, kjer bom imela mentorja, ki me bo pri delu stalno spodbujal in vodil naprej, kjer bom lahko delala tudi od doma in to morda ob 1h ponoči, če s mi kdaj tako zahoče, kjer bom sproščala svojo kreativnost skozi naloge, ki bodo meni pisane na kožo in tako neustavljivo rasla in napredovala. Pa tudi pri izobraževanju si želim podobnih zadev in vem, da smo pri izobraževanju za starejše le korak od tega … konec koncev ravno pri nas uvajamo Zadružne šole, ki bodo temeljile ravno na teh dognanjih.

A še bolj želim takšno šolo tudi našim otrokom.

Pa vendar ne vem ali tudi pri tem ne gre za dva konca iste palice. Tisti lepi, svetleči se mi blešči v vsej svoji lepoti, ne vem pa kako temačen in turoben je tisti drugi. Gre vse v smer velikega brata, ki nas vse bolj nadzoruje, usmerja in pelje tja kamor želi le on?

Kakorkoli že, prihodnost je tukaj in treba se ji bo prilagoditi pa če nam je to všeč ali ne.

Share Button
baje se reče naložiš
vsaj institucije, kot jih poznamo mi
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih