Bolj nor, bolj srečen!

Share Button

Povezava na intervju, ki je bil posnet na Valu202 in je vezan na naslovno sliko, je na koncu tega zapisa.

Celi dve leti sta minili odkar baje nisem več nora. No, vsaj uradno ne!
Leta 2013 pa sem se prostovoljno spravila v norišnico. Marsikdo se je zgražal nad mojo odločitvijo, da grem samoinciativno za 3 mesece v to institucijo, nekateri so me svarili, češ tam me pa bodo res naredili noro in mislim, da sta se celo moja starša spraševala, če se mi morda res ni kakšen kolešček odkrhal, saj naj bi njuna pametna hči res ne sodila v umobolnico, zakaj za vraga sem se sama »pri zdravi pameti« odločila, da grem »not«.

Zdaj vam bom pokvarila veselje branja teh zapisov in že na začetku povedala konec zgodbe – po treh mesecih sem prišla ven živa in zdrava in najbrž celo bolj pametna in še danes govorim, da so bili to moji najboljši trije meseci ever.
Ne, ne, nobenih prisilnih jopičev, nobenih tablet, injekcij, zapiranj v samico ali česa podobnega ni bilo! Pravzaprav so bile to počitnice … resda ni bilo masaž, jacuzzija, savn, prekrasnih samopostrežnih zajtrkov in pregrešno dobrih večerij, a bili so kofetki, nešteto pogovorov z novo spoznanimi prijatelji in pa likovne, glasbene, dramske in gibalne »delavnice« … jah, veliko lepše se sliši, če likovni terapiji rečem delavnica, kajne? … pa konec koncev smo res risali in likovno ustvarjali in med drugim sem ravno tam spoznala, da me likovno ustvarjanje navdušuje in se tako leto in pol kasneje vpisala na Fakulteto za dizajn, kjer zdaj pridno in zagrebeno študiram.

Tudi sprehodi z meni najljubšimi bitji so se dogajali – vsako popoldne po službi (njegovi, seveda) je pome prišel moj dragi in po možnosti s seboj privlekel še našega štirinožnega ljubčka in ker mi »nori« nismo po “hiši” hodili v pižamah, temveč običajno oblečeni in ker bojda le nisem bila čisto nora 😉 , sem lahko popoldneve in večere preživljala povsem svobodno.
Je lahko kaj lepšega od tega, ko te mož vsak dan odpelje na randi?! In ti je za 3 mesece prihranjeno pranje, likanje in drgnjenje loncev?! … no, ajde, ob vikendih sem morala domov 🙁 … ampak, drugače, … vam pravim, POČITNICE!
A zakaj sem odšla na takšne počitnice? Ko bi človek vseeno raje odšel na Maldive in imel tam svojo hiško, ne pa kot v norišnici – delil sobo in kopalnico še s par drugimi dekleti. Norimi, seveda! 😉

Na kratko – avgusta 2010 mi je telo reklo »Dovolj!« Na dolgo se da nekaj tudi tu prebrati.
Sama niti nisem opazila, da sem preterala. Pretiravala sem v vsem – v delu, v fitnesu, skrbi za zdravo prehranjevanje, pisanju bloga, druženju s prijatelji, možem, skrbi za dom, sina, mačka in bogvečemše …. le nase sem pozabila … na tisto otroško dušico, ki se je skrivala nekje v meni in je bila že dolgo časa nezadovoljna. In se je začelo – zobje, lasje, črevesje, ščitnica … in medtem, ko so mi zdravniki govorili, da je vse to rezultat stresa in naj izprežem iz svoje dnevne rutine (ki je seveda meni bila povsem normalna in prejkone počasna), sem si jaz zatiskala ušesa in iskala »zlati gral«.

Hodila sem od vrat do vrat, iskala takšne in drugačne zdravnike in čarovnike in se upirala nasvetu naj obiščem še psihiatra. Jaz, češ že ne rabim psihiatra, saj sem v glavi ja povsem v redu! Celo preveč v redu, saj imam svoje življenje popolnoma pod kontrolo ;)!
Naj mi samo tisti dohtarji povedo kako naj ustavim črevesno krvavenje pa bolečine v zobeh in glavi, pa tiste občasne tresavice mišic in obupne napade slabosti, ko tudi sedeti ne morem več … pa povedo naj mi kako naj naflancam nove lase … in ja, da si ne bi zdravniki kaj predstavljali, jaz zdravil ne jem in ne bom v usta vtikala te njihove farmacije, ne, niti ene tabletke ne vzamem, dokler mi ne povedo kaj je narobe z mano!
Ok, ko je zdravnikov zmanjkalo in mi še nihče ni pokazal “zlatega grala” (ultimativne resnice zakaj sem zbolela), sem se vdala in odšla na informativni … ja, ja, da ne bi mene »oni« slučajno kam vtaknili … torej, le na informativni sestanek k psihiatru, terapevtu in psihologu v enem. Na priporočilo prijatelja, ki mu zaupam. A sem gospodu dohtarju že takoj na začetku povedala, da tablete pri meni odpadejo. Joj, ubogi zdravniki, ki dobijo TAKŠNE paciente in jih morajo kljub temu nekako ozdraviti njihove norosti!
In tako mi je moj psihiater takrat predpisal le bolniško. Če sem že vse ostalo odklanjala, sem morala sprejeti vsaj to. In glej ga čudo – to “zdravilo” je delovalo! Resda mi naglavni okras ni začel cveteti, a krvavitve in slabosti so se ustavile. Takrat sem mislila, da bom po 3 tednih domačih »počitnic«, hop-cup, kot nova in takoj spet v službo.
Naka! 3 tedne, pa še en mesec, pa še en mesec … ne vem sploh kolikokrat sem bila na tistem upgrade »informativnem« obisku, a ta moj zdravnik je bil sila pameten, ničesar mi ni vsiljeval, predloga za tablete sploh ni več omenjal in vse kar se je dogajalo, so bila le nova in nova podaljševanja bolniške.
A enkrat je vsega luštnega konec in moja zdravniška komisija je rekla »Basta!« Pojma nimam kakšne receptorje, prevajalnike in čipe ima vgrajeno moje črevesje, ampak kot na klik so se moje telesne težave vrnile. Vse!
»Seveda, gospa draga, komisija je na temelju, da ne jemljete nobenih tablet, ugotovila, da ste najbrž okrevala in je čas, da greste nazaj v službo!«
Ampak … ampak … jaz sem ponovno v čistem razsulu, nihče še vedno ni našel »zlatega grala« in mi povedal zakaj, …. ZAKAJ … sem jaz sploh zbolela … in lepo vas prosim, ne mi pripovedovat zgodbic o stresu … ker jaz, veste, jaz, pa stresa ne poznam! Ahja …. saj sem rekla – ubogi dohtarji, s kakšnimi norci imajo opravka! 😉
In mi je predlagal hospitalizacijo. Hospitalizacija se sliši lepo … no, valjda greš v hospital, ko si zlomiš nogo in potem ti tam pomagajo, ampak v kakšen hospital naj grem pa jaz, ko sploh ne vedo kaj je narobe z mano?!
V norišnico? No, ja, temu danes nihče več ne reče tako, saj veste, kajne?! Ampak, ja, meni omemba psihiatrične ustanove pomeni točno to – norišnico – hišo za nore.
In sem šla. Zakaj že? Zato, ker mi je zdravnik, (ki sem mu mimogrede zaupala, saj mi ni oblačil prisilnega jopiča in trpal v usta tablet) rekel, da mi bo tako komisija bolniško podaljšala še za obdobje hospitalizacije in da bom znotraj »hiše« lažje našla svoj »zlati gral«. No, ni ravno uporabil tega termina, ampak, ja, res je bil bister, kaj hitro je namreč ugotovil, da me bo ravno s tem, da mi je omenil možnost raziskav drugih specialistov, dobil na limanice.
In?
Ja, nič … počitnice, kot sem rekla. Zlatega grala sicer nisem našla, sem pa v tem času ugotovila, da ta sploh ne obstaja in da so se moje bolezni razvile v moji glavi … no, ja, v srčku … dušici, če hočete. Jap, tudi težave s ščitnico, kar so mi res ugotovili šele znotraj »hiše« (torej se mi moj dohtar ni čisto zlagal oz jaz nisem čisto nasuho nasedla ;)), sem si nakopala zaradi prehitrega in prezahtevnega tempa življenja, ki me nikjer več ni osrečevalo, ampak le še izčrpavalo.
Med mojim počitnikovanjem je sin ugotovil, da pralni stroj ni zakodiran in ne deluje na principu mojega prstnega odtisa, mož pa, da kombiniranje parov opranih moških nogavic ni moj najljubši hobi, jaz pa da se bo svet vrtel naprej, četudi bodo okna umazana, majice nezlikane, počitnice pa povsem spontane in neorganizirane … no, ja, vsaj malo organizirane … jah, saj nisem rekla, da sem že čisto zdrava,a?! 😉
Sem pa v norišnici spoznala nekaj krasnih »sonorcev« in z nekaterimi sem še vedno v stiku. Ravno prejšnji teden sva se spet naklepetali z Azro – obe zdravi, ampak na srečo še vedno dovolj nori 😉

Povezava na luškan intervju, ki mi vedno znova obuja lepe spomine na moje tri najbolj nore mesece.

BLOG1

Tam … tam, tam … ne mi tukaj stiskat miške 😉 …. pa klik na tisto belo puščico v rdečem kvadratku 😉

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih