O čem govorim, ko govorim o motorju

Share Button

Murakami je napisal celo knjigo na temo teka – O čem govorim, ko govorim o teku. No, jaz ne bom tako obširna, bom samo eno objavo posvetila temu. Zaenkrat 🙂

Ej, še večja carica od carice sem.

Letos sva začela s skupnimi moto vožnjami …ja, res, letos sva ZAČELA in se pomladi prvič zapeljala skupaj – vsak s svojim motorjem (oz takrat je bilo le nekaj na to temo ;)) na skupni moto izlet – moj s skuterjem, jaz pa s svojim malim chopperčkom … na kavico do Vrhnike. Sva bila vesela kot marela in ponosna kot da sva prišla na Triglav z njima. No in slaba dva meseca kasneje sva se spravila na najine prve moto počitnice.

Ker sva bila po najinem prvem izletu (no, ja, saj vem, piciguzi izletku) tako srečna, sva ugotovila, da so časi resni in da je vštric temu treba resno reagirati ter si omisliti resne igrače, sva si nabavila motocikla za velike otroke, z njima naredila par voženj po Sloveniji, nekaj tednov kasneje pa se spravila na pot do Dolomitov in nazaj.

V 6 dneh sva naredila 1200km (od tega le kakšnih 200 po avtocestah), obredla mesta, prišla do morja, obvozila Gardsko jezero in se dvignila v zračne in po temperaturi prijetno sveže Dolomite.

Joooj, materiala za pisanje za celo knjigo! Murakami pazi se!
Imam zapiske in si želim pisati o vsakem mestu, ki sva ga obiskala, želim popisati ceste, dogajanja na cesti, prenočišča, jedačo, kaj se nama je dogajalo, a predvsem bi najprej rada z vami delila svoje občutke, svoje sveže, začetniške moto občutke.

Čar vožnje z motorjem ni v »vetru v laseh« … to je mit, nakladancija … Na motorju namreč klima ne dela pa tudi ob bliskanju in nevihti se streha nikakor ne dvigne, ja in če odvzamem dejstvo, da jaz las itak nimam, bi mi užitek ob njihovem vrtinčenju, tako ali tako uničevala velika in rahlo klastrofobična čelada.

Midva sva se vozila v najbolj vročih dneh te sezone. 36, 37◦C je pisalo na najinem zaslonu mobilnega telefona, a na razbeljeni cesti ob 3h popoldne, se je ta zagotovo spremenila do višin, ki se začenjajo s štirico.

In ko se voziš po takšni vročini, ti ne pomaga nobena brzina – vroč zrak pač brzi mimo tebe z manjšo ali večjo hitrostjo. Malce bolje je po vaških cestah, kjer si deležen vsaj kakšne sence, ki ti jo prijazno podarijo mimo bežeča drevesa. A kot vedno pravim – »everything comes with a package«, se tudi na vaških cestah ne da ogniti celotnemu paketu – lepši del so sence izven naselja, drugi del pa morilska vročina znotraj njih, ko stojiš na semaforju in upaš, da intervali niso dolgi kot na dovozu iz ljubljanske obvoznice na Celovško, ko se ti od čelade po vratu cedi kapljica … ah, več njih … potu in ko ti od sosednjega tovornjaka puhti vročina in ti topi maščobne stegenske obloge (ahhh, ko bi vsaj!).

In ko že omenjam muke, naj omenim tiste v drugo vremensko skrajnost, ki se začnejo z bliski na nebu in prvimi kapljami, ki se ustavijo na vetrobranskem steklu.

Svoj prvi »moto« dež sem doživela na avtomobilski cesti proti italijanskemu Trentu. Dvopasovnica, na desnem pasu v glavnem tovornjaki, levo precej hitro drveča vozila. Italijani, saj veste ;)! Odstavnih pasov ni, levo in desno strmo gorovje, pred nama pa … jah, tudi strmo gorovje in črni, črni oblaki iz katerih se je vsake toliko zabliskalo. Moj dragi je drvel s svojim motorjem s 120km/h kakšnih 200m pred mano. Baje ne vidi, če mu maham ali žmirkam. No, ja, baje se mu pri takšni hitrosti tresejo ogledalca. Bo že držalo! 😉
Po glavi mi je v tistem trenutku švigalo kup črnih misli: »Se bo ulilo naenkrat ali bo začelo po malem?« »Se bova imela čas kam umakniti?« »Bova mokra kot cucka?« »Kako šprica od teh hitro vozečih tovornjakov?« »So tu v teh gorah tudi toče?« »Bo to nevihta z močnim vetrom?« … »Ta cepec pred mano pa kar dirja naprej?!!!« »kako mu naj povem, da naj ustavi, zavije na prvem odcepu ven …?!« … #$%*??!!%&…. Mamiii! že dežuje….«

No, dež sva premagala brez težav, tudi vročina nama ni prišla do hudega, večja težava, ki me je spremljala večji del mojega prvega potovanja je bil strah … pravzaprav bi temu rekla raje pomanjkanje samozavesti. Če je bila cesta prazna, sem v vožnji brezskrbno uživala pa najsi je bila pot strma, zavita, navzdol ali navzgor, vaška ali avtocesta in je bilo na njej potrebno zavrteti gas ročko. Čim pa se je pred mano ali za mano znašlo še kakšno vozilo, sem postala živčna in mencajoča, češ ali vozim prepočasi, … naj ga prehitim, … je spredaj dovolj pregledno, … bom zvozila dovolj hitro, kaj pa če bo tam kak maček, pes, kolesarji. Ne morete si sploh predstavljati koliko možnih ovir je šlo skozi moje majcene možgančke v tistih nekaj minutah, preden sem prehitela jaz ali pa je prehitel mene kakšen vse ovinke poznavajoči domačin. Šele ko sem dojela, da je dovolj hitro že, če vozim po omejitvah, kar so tudi z mojimi skromnimi izkušnjami zlahka dosegljivi kriteriji, sem se umirila in začela voziti samozavestno, umirjeno in seveda- bolje in tako začela v vožnji tudi uživati.

In kaj je lepega v vožnji z motorjem, če sem ves čas naštevala le muke, znoj in strah? Torej, kaj potem je, na tem rohnečem dvokolesniku takšnega, da se kljub začetnemu tresenju kolen in pesimističnemu ustrahovanju okolice o umiranju, marsikdo spravi nanj?!

Po Italiji sem se vozila že neštetokrat pa vendar pokrajine še nikoli nisem doživela tako močno, tako doživeto in pristno, kot tokrat. Ja, vonjaš jo, a vonjaš jo tudi z avtom in konec koncev, če je trik le v tem, bi se vsi vozili z odprtimi okni in zadeva bi bila doživeta tudi tako.

Trik je v tem, da moraš na motorju sodelovati 110%. Opazuješ cesto, opazuješ promet pred sabo, za sabo, znake, ovinke, pokrajino, stavbe, ki bežijo mimo tebe … niti za trenutek ne pozabiš kje si, ne zatisneš oči, ne kregaš se z otroki, možem, ne razmišljaš o težavah v službi, na cesti sta le ti in tvoj motor … in vse tisto, kar je pomembno za tisto konkretno vožnjo. To je najbrž ta “veter v laseh”!

In potem se na vsake toliko časa ustaviš in ni zdolgočasenega mešanja kavne brozge, ki si si jo privoščil ob postanku v bifeju ob pumpi. Ne, takrat moraš vse občutke, misli, ki so se ti porodile med vožnjo, deliti s partnerjem in res je toliko tega za povedati.

Morda bom z leti na vožnjo z motorjem gledala drugače, a sedaj v marsičem vlečem vzporednice s smučanjem – vijugam podobno, tudi tu mož vozi pred mano in ko mi uide, me za vogalom počaka, celo s telesom se včasih gibam, kot bi vozila slalom in ko se zakrčim, se spomnim, da je tudi pri smučanju treba le zmehčati kolena in smučke letijo kar same.
Pa tudi kavica je slajša, ko odvoziš par fur in se potem s prijatelji usedeš in uživaš z iztegnjenimi štirimi kraki. Jap, tudi tam je olajšanje ob sezuvanju pancarjev nepopisljivo, pri motorju so občutki podobni, ko se izkobacaš iz te »neoprenske« opreme in bos zakorakaš po travi ali pa jih namočiš v kak potok ali morje.

Ja, še bomo šli na motor!

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih