Pol stoletja je za mano

Share Button

Dar je, ko ti nekdo podari del sebe.

Tole in še kup besed, ki bi jim lahko rekla mamasto predavanje, sem danes poslušala od našega »tamalga« (jah, to vedno govorim … on pa zame vedno tamau, pa čeprav jih ima danes že dvajset in meri slabih 190 v višino).
Zaslužila sem si. Te litanije z rahlim žuganjem prsta, kot sem si najbrž zaslužila tudi s tem izkazano ljubezen.
Pripravljam se namreč na praznovanje rojstnega dne. In to ne kar enga rojstnega dne. THE rojstnega dne! Tistega za pol stoletja … in to baje ni kar tako. Rojstni dan, … to je pač nek datum, neka številka v koledarju … v mojem primeru je to 14. oktober, ki ti pove, da je spet leto naokoli in te spomni, da prihajaš v leta ko se bo pozno jeseni treba postaviti v vrsto pri zdravniku in cepiti proti gripi.
Slavje, žurka na ta dan? Kaj pa vem, sem že pozabila kako je to … ob drvenju skozi življenje pač ni časa za žuranje.
Sem pa v svojih otroško nagajivih letih (ne teh zdaj, ampak unih, ko sem bila res še lasato kosmata in sem z veseljem pihala in pljuvala po tistih par svečkah na torti) rada praznovala. Naša mami je nekoč (in še zdaj jo zna zanesti) počela celega vraga okrog tega dne. Že mesece prej je razmišljala kaj kupiti za darilo, kaj pripraviti za zabavo, kako me obleči tisti dan, mene spraševala o povabljencih, najbrž se je tudi vmešavala koga naj povabim, a konec koncev niti ni pomembno, saj sem se zabav vedno veselila in se imela nadvse lepo.

“S tega profila sem lepša” 😉

Ko sem postala resno dekle … ah, no, ko sem mislila, da moram postati resno dekle, sem zabave opustila. Rojstni dan je postal pač le en dan, ki slej ko prej mine in kjer se vedno najde kdo, ki računa, da bo tisti dan zastonj pil. Pravzaprav se mi je zdelo, da MORAM za svoj rojstni dan JAZ nekaj početi, da zadovoljim druge in me ne bodo vlačili po zobeh, češ tudi za en pelinkovc ni dala, po drugi strani pa sem na tihem vedno želela in na skrivem čakala, da se bodo 14. oktobra razkropili sivi jesenski oblaki, odprlo nebo, iz njega se bo usul zlat prah iz katerega pa bo k meni na belem vrancu prijahal čarobni vilinec (ja, vilinec, ker ne vem zakaj bi morale biti uresničevalci želja vedno ženskega spola), ki mi bo vsaj tisti dan … ah, ne vem kaj … najbrž pač vse želje bral iz oči.

Vilinca kar nekako ni bilo in jaz sem ta pričakovanja naprtila na ramena svojemu že v študentskih letih izvoljenemu “princu” in mu tam nekje na začetku jeseni začela mižikati ter mu postavljati rahle namige. Tiste mal naokol,… saj veste, ko mesec pred THE datumom, začneš malce bolj glasno vzdihovati pred izložbo Marjete Grošelj, na sprehode hoditi mimo turističnih agencij in pred njihovo vitrino razlagati o bojda prekrasnih počitnicah sosedove Marte in na FB popati slike pregrešno dragih restavracij ali podobnih pregreh in njega obvezno tag-ati. Hmmmm, no, ja, moj ubogi mož se še danes sprašuje zakaj se najina sprehajalna pota jeseni iz Sostrskih njiv, spremenijo v večerna ogledovanja ljubljanskih izložb in zakaj se 14. Oktobra moje razpoloženje skorajda vedno iz jutranje evforično pričakujoče dekline, do večera spremeni v jokavo depresivno babše.
Ja, res je, svojega kričavega izkrcavanja na ta svet, zadnjih 40 let skorajda ne praznujem več. Ja, ja, saj se glasno prepričujem, da mi ni do tega in da tudi ob likalni mizi uživam v prijetni družbi svojega na kavču ležečega moža in v svoji sobi čmečega sina in da je pomembno le to, da smo zdravi in se imamo radi, a če vam povem po resnici, tam okrog šestih zvečer, še vedno pogledujem proti nebu in čakam na zlati prah.

In sedaj bom stara pol stoletja! Zdaj pa ni vrag, da pride vilinec, a?!

No, baje je s tem Abrahamom tako, da se nič ne govori o zlatem prahu, se pa takrat baje SPODOBI, da se zlati prah (ali pa so to zlati kovanci ali celo zlate palice) usuje iz denarnice. Ja, iz denarnice slavljenca! Kaj pa bi drugega, saj naj bi bil človek pri petdesetih tako ali tako na pol mrtev in je čas, da se vnaprej znebi denarja in tako poskrbi za mir na svetu, kajti boj za njegovo dediščino lahko postane prava vojna.

Že nekaj mesecev me mori vprašanje koga MORAM povabiti, kaj MORAM dati na mizo, kakšno glasbo MORAM imeti in kakšno pijačo MORAM nalivati v kozarce svojih gostov.
Baje moram povabiti vse sorodnike za pet kolen nazaj z obveznimi tretjimi ženami in prejšnjimi možmi in krdelom kričave mularije. Jah, se mora cela familija vsaj na takšnih žurih na polno najesti! Pohan pšanc , tenstanc, kuhana zelenjava iz piksne, na koncu pa orehova potica so ob litrih Cvička in Jeruzalemčana mus na takšnih zadevah. In le kakšen bi bil Abraham brez raztegnjenega meha, ha?! In dvignjeni kozarci ob glasnem tuljenju viž ala »Kolkr kapljic tolko let«?!«

14. oktober je skoraj tukaj in jaz sem že 5x spremenila načrte in 10x popravljala sezname povabljenih.
Mami me (spet) sprašuje kaj si želim, kolegi se šalijo in možu namigujejo ta in oni »vilinski prah«, jaz pa si kravžljam živčke (las si pač ne morem več) z vedno novimi seznami.

obvezna Ikeina plastčna borša

STOP, STOP! Tamal ima prav – kaj pa si pravzaprav želim JAZ? Saj ni čudno, da me vilinec nikoli ne obišče, ko pa se v mojih očeh razbira le zmiksano brozganco pohancev, pizz in ječemnovih kav.
Ne, res, si ne želim križarjenja po svetu, čeprav počitnice, … ah, res sem vedno vesela vsakih počitnic, pa čeprav z »backpackom« po youth hostlih, skok v kakšne penzionerske toplice ali nočitev na kavču pri prijateljih.

Tudi o torbici z napisom Marjete Grošelj ne sanjam več. Zadovoljno nosim Ikeino plastično boršo. Čeprav mi kot pravi ženski, torbic ni nikoli dovolj … tudi Grošljinih … Grošljevih … ah, ne … Grošljičnih … eeem Gošljinčnih … emmm… hudiča, Ikeinih! 😉

Prahonabiralcev nočem. Jih imam doma za izvoz.
Pravzaprav bi pri meni morali način obdarovanja obrniti na glavo. Vsak moj gost bi moral priti s prazno vrečo, ki bi jo napolnil vsaj z enim prahonabiralcem in »darilo« odnesel domov.

Želja imam ogromno. Nikoli konec! A te niso materialne (no, če izvzamem, da vedno pogledujem po lepih in dragih štirikolesnikih in mi ta trenutek oko zastaja na strašljivo lepem Jeepu Renegade-u 😉 ), predvsem si želim novih znanj, zdravja in … in ja, tudi smeha in zabave.

In za svojega dopolnjenega pol stoletja, si želim žurke po svojih merilih!
Nočem tistega kar moram, hočem le tisto, kar želim.
In točno o tem mi je pridigal moj zlati sine.

Koga povabiti?!
»Ja, tistega, ki bi ga želela povabiti na čvek v dvoje! Če ga do sedaj nisi nikoli poklicala in z največjo naglico in nasmehom letela v njegovo družbo, ga tudi na skupno proslavo tvojega pol stoletja ne vabi!«
» Ja, hmm … ampak veš …, ona je povabila mene … in on je od moje tetine nečakinje bratranca žene stric ….”
» Ja, in?  Si bila z njim na kavi v zadnjih 10 letih? Si šla na tisti žur z veseljem, ali zato, ker si MORALA?!«
» Ja …, no … a veš … spodobi se.«

Kaj jesti in kaj piti?! »Ja, tisto, kar TEBI paše, saj ti praznuješ, a ne?!«
»Pa ja ne bomo jedli kakija, albuminske skute in vse skupaj zalivali z limonado in vodo?!«

Muska? »Se ne bom ponavljal, sem že prej povedal, da TI slaviš!«

In tako dragi moji, sem se dokončno odločila.
Imela bom žurko, ja! In ne, ne vzamem Abrahamovske franšize!
Oštarija je sicer malce v stilu goveje muske – naša vaška, domača …pri kolegu Tonetu – Gostilna pri Kovaču. Tam sem pogosto, tam se počutim dobro, tam se da najbolj zmenit in konec koncev sem vaška dečva!
Muska bo moja … takšna iz 70,80-ih, saj veste Abba, Bee Gees, Earth Wind and Fire pa kakšna Gloria Gaynor in dobra Slovenska popevka. gloria
Jedlo se ne bo prav blazno, ker … hej! Naj dvigne roko tisti, ki mora še kak kilogram pridobiti! OK, Špela, zate bomo kak ekstra sladkan štrudelj na stran dali! 😉 Itak pa Tone pravi, da bo kakšno pizzo v krušno peč vrgel, naša babi pa bo napekla štrudlja, da ga tudi Špela ne bo mogla sama pojesti. Cvička pri meni ne boste dobili, zato zapriseženi cvičkarji – si čutarico tega premalo skisanega kisa kar s sabo prinesite.
Ker jih večina ob vodi in limonadi ne zna plesati, bomo vinčka željnim vseeno malce narosili grla, predvsem pa ob prisegi, da nihče ne načne »kolkr kapljic …«, s kozarčkom penine, nazdravili lepemu vremenu, mojim študijskim uspehom in dejstvu, da sem jih kolikor toliko uspešno pregurala do tukaj.

Darila? Dar je, ko ti nekdo podari del sebe, mi je rekel sine in prav ima. Želim si (le) dobršen del vsakega povabljenca … najraje tistega okrog srca pa vse do navzgor zavihanih ustnih kotičkov. Če si pa le morda kdorkoli želi spucati vest, ker me je morda v osnovni ščipal za rit ali mi kdaj na morju pojedel pol glaža Nutelle, potem naj prinese nekaj kar bomo pojedli, popili, poslušali, posmejali, pokozlali (no, upam, da tega ne bo vsaj do našega prihoda domov) … pokarkoli … že na sami zabavi!
Vem, da bi bili tisti pravi prijatelji zadovoljni četudi bi na zabavi glodali suh kruh in pili navadno vodo!
In kaj bo s tistimi, ki jih na žur ne bom povabila? Jah, pri pol stoletja se mi lahko zgodi tudi rahla demenca. Tisti pravi prijatelji mi tega ne bodo zamerili, tisti drugi pa …. Ja, kaj?!
Who gives a f**k for them? 😉

 

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih