Študentska muha

Share Button

Kot mama odraščajočega sina, sem si včasih želela biti muha, muha, ki stalno brenči naokoli in sliši in vidi vse, kar počne mularija. Pa kot kaže sem res postala neko brenčavo nadležno bitje, saj danes marsikaj vem o generaciji mojega sina – s to mularijo namreč študiram in z njimi delim veliko lepih in težkih trenutkov. Predvsem pa trpim, ko me starejši (pa ne od mene ;)) trpajo v skupino tistih brezveznih lenuhov, ki tako ali tako bogu kradejo čas in posedajo po faksu (to smo žal pač zanje mi študentje).

Tale mladina je v povprečju zagotovo bistrejša od nas, mladine prejšnjega stoletja. Možgane imajo naštelane na multitasking in iz ene teme v drugo prestavljajo hitreje, kot jaz pri speljevanju šaltam svojega BMW-ja. istočasno lahko počnejo tisoč različnih stvari … npr. so na predavanju, preverjajo FB sporočila, pijejo kofe, žvečijo sendvič, sposobnejši pa ob tem lahko celo klekljajo … ajde, mislim, da tista moja sošolka ni klekljala, ampak kvačkala … a vseeno: a niso đeki?!

Jaz sem se takraaaaat (100 let nazaj) na faks vpisala, ker so mi težili starši. Po uspešno zaključeni gimnaziji res blage veze nisem imela kam naj grem in vpisala sem se na Ekonomijo. Prvič, bila je najbolj blizu in tja sem se v 10 minutah pripeljala s kolesom, drugič faks je bil skoraj nov in spodaj so imeli kulski bife, tretjič tja so se vpisovali sami dobri tipi … no, ahja, danes so to neki plešasti stari komercialisti, ki danes zavaljeno sedijo v usnjenih konferenčnih stolih ali pa grejejo klopce na Dobu.. in ja, četrtič, moja mama je bila nadvse srečna, da se nisem odločila za kak zgubarsko oblikovalski poklic in se odločila izobraževati za bodočo kapitalistko, petič pa … klinc, tam ni bilo nobenih sprejemcev.

Danes se na faks vpisujejo, ker bi bil največji bedak, če vsaj za eno leto ne bi pocuzal študentskih bonov in vsaj enega leta ne bi zapravil za kelnarsko delo v kakšnem hipsterskem bifeju.

Jaz sem se sedaj vpisala na Fakulteto za dizajn. To za to, ker si tokrat že upam razjeziti mamo, ker je skrajni čas, da končno pridem do ene diplome (sem preveč škrt, da bi kupovala tiste, ki so jih ponujali našim ministrom 😉 ), ker ne znam biti brez dela in če sem že brez službe, je faks še vedno cenejši, kot 3 leta raznoraznih likovnih tečajev in konec koncev imam zdaj avto in pri tokratnem izboru faksa, sem naivno mislila, da je faks v Trzinu boljša izbira glede parkiranja. Res je, mi bifeja nimamo, ampak saj sem nekaj let nazaj itak ukinila kofetkanje, kar se tipov tiče … ajd, saj ni nič narobe z nadebudnimi dvajsetletniki, samo ne vem, če niso bile njihove mame morda moje sošolke pa se ne bi rada na obletnicah mature zapletala v prepire 🙂 (hec, hec … doma imam enega res dobrega, ki sem ga ujela takrat na Ekonomiji ;)). Resda smo imeli sprejemce, a tokrat sem se odločila za smer, ki me zanima, zato sem preživela tudi tisto kratko mučenje in oktobra lani začela pridno študirati.

Iz svojih prvotnih izkušenj iz prejšnjega stoletja vem, kako gre tole na faksu:

Začneš hodit na predavanja, prvi profesor bere iz knjige. Dooooolgčas!
Drugi nekaj kraca po tabli in si brunda v brado. Doooolgčas!
Tretja ima menstruacijo na 20 dni in nas zato prepogosto srepo gleda … grooooza … in tako počasi izločaš enega po enega in ker ima edini zanimivi profesor predavanja ob petkih, kar se res ne spodobi, si na faksu le še ob velikih nalivih, ko se pred mamo ne moreš ves dan skrivati po bifejih.
Ko pred izpitom odpreš knjigo, te mrazi od hudega, zato po dveh letih mučenja in sprenevedanja pred starši, počasi odnehaš in si poiščeš kakšno delo. Jap, v prejšnjem stoletju se je to še dalo, tokrat to ne gre več in preostane ti le še, da se seliš od bifeja do bifeja in pijancem polniš kozarce.

Naka, te vaje se sedaj ne grem več.
Na faks hodim redno – na vse – na zvezne, brezvezne, dolgočasne, zanimive … ej, karkoli mi ponudijo in karkoli lahko dobim, vse vzamem. In vzela bi še več, če bi mi faks le dovolil. A mi ne, ker so očitno bojijo, da bi me vsi posnemali in bi bil prevelik naval na določene ure (japajade ;)). Tokrat vem, da kasneje v življenju vse prekleto veliko stane, zato me iz predavalnice ne premakne niti vabljivo moževo vabilo na okusno večerjo v dvoje.

In moji sošolci?

Jah, nekateri so se vpisali, ker itak nimajo kaj početi … službe ni, doma so itak vsi sitni in ker so že imeli nekaj risarskega talenta, so prišli k nam.

Potem so takšni, ki so izviseli na Akademiji … ali pa padli na Arhitekturi … jah, na tistem “pravem” faksu … in ker so bili malce previdnejši so na seznam prijav vpisali še našo fakulteto. In … jah, na našem faksu so bili veseli vsakega, ki zna vsaj pravilno držati svinčnik … in eto – dobili so topel obrok (že prej omenjene bone), toplo izbico za vsaj 5 ur na dan in status študenta.

Imamo še nekaj takšnih, ki so se vpisali, da dobijo papir. Ata ima grafično ali mizarsko delavnico, mulc tako ali tako vneto pomaga, a zakaj naj ne bi dobil še papirja … saj veš, mali, čez 7 let vse prav pride … in v današnjem svetu je brez papirja težko. Tisti na faks uletavajo sem in tja, se kdaj pa kdaj podpišejo na listo za preverjanje prisotnosti, ter zdelujejo s solidnimi šesticami. To je vse, kar si želijo in če bo po treh letih padla še diploma, bodo več kot srečni.

In ja, imamo par naivnih, ki so padli na fensi ime. Fakulteta za dizajn se res sliši nobl, kajne? Bolje že kot NFT, a? Kdo za vraga bi se med tema dvema imenoma odločil za slednjega, ki zveni skoraj kot WTF?! 🙂

No, če povem čisto po pravici imamo tudi takšne, ki hodijo na faks z veseljem. Ja, res, imamo! Oba sta še vedno vneta za študij! 😉

In kako izgleda dandanašnji dan na faksu?!

Če so predavanja ob 16:30, avtobus pa vozi na pol ure, seveda nihče ne pride 20 minut prej. Halo?! Kje ste pa pri tem tempu življenja videli, da se tako nespametno dela s časom. Dejstvo je, da 16:29 v razredu ponavadi sedita 2 obupanca, ki sta v zabačeni Trzin (ja, res je … če nimaš lastnega avta, je prihod do Trzina fuc**** umetnost) prišla s fotrom, ki se je slučajno peljal na poslovni sestanek v Domžale. Jaz prihajam po svoji stari navadi … no, privihram … 5 sekund pred ali 30 sekund po točni uri. Ja, žal še nisem najbolj precizno preračunala vseh semaforjev na poti do tja. Ostalih 95% se jih počasi primaje od 16:45 pa do prve pavze okrog 18h. Odvisno od tega kdaj profesor pobira podpise prisotnosti.

Haleluja, tile v drugem letniku so počasi že dojeli, da v razred, kjer sedi 70 ljudi res ni potrebno trkati in ob vstopu razlagati o počasnem avtobusu, gumi defektih in tečni teti, ki te ni spustila preden ne poješ celega kosila. Res, lani so vstopali še pol ure po začetku in vedno se je našel vsaj en junak, ki je glasno razlagal čemu zamuda.

Potem so si tisti sedeči in prihajajoči mahali in se prevračali med stoli, da so se je namestili ob kolega s katerim se že ves dan niso videli in si povedali vse kar so prebrali na svojem FB portalu.

In ko so se končno vsi zvrstili, posedli in si na mizo zložili vse česar pri tej uri definitivno ne potrebujejo, se je začela debata. In to ne s profesorjem!

Prej omenjena kljekljarica je sicer izredno simpatično in zgovorno dekle. Žal je starši niso poučili o šepetanju. Ok, razumem, da je kdaj pa kdaj s sosedom potrebno preveriti, ali profesorjeve trditve res držijo. In, ja, razumem, da ti do odmora vse pametne ideje zbežijo iz glave …. Pa tudi zapisati si jih ne moreš, saj pri multitaskingu deluje le istočasno delo z različnimi telesnimi organi. Torej, če si zapisuješ predavanje, ne moreš hkrati zapisovati še svojih idej. In tako takšnim študentom preostane le to, da si jih izmenjajo TAKOJ … na licu mesta. In ko se na kupu najdejo tri, ki ne poznajo šepetanja oz jih je zvilo v vratu in ne morejo obračati glave druga proti drugi, se razred vsakih 15 minut spremeni v čebelnjak poln brenčečih trotov.

Na mizah ležijo vrečke s klopkami preje, napol pojedeni sendviči (ker je ravno zmanjkalo časa, sendvič pa je takooooo velik), kavni lončki, steklenice z vodo, plastenke in seveda odprti prenosniki in telefoni.

Priznam, motilo me je, ker so profesorji vedno skakali in kričali naj umaknemo telefone z miz. Sama sem bila namreč vajena, da si na poslovnih predavanjih s telefonom pomagam – poslikam zanimivo projekcijo, pogooglam kak podatek, ki ga je predavatelj posredoval in me o zadevi zanima še kak podatek več, a sem kmalu ugotovila, da bi brez tega kričanja polovico študentov igralo igrice, druga polovica pa ustvarjala selfieje in jih lepila na svoj FB profil.

Tudi podpisovanje prisotnih me je zmotilo. Lepo vas prosim – a zdaj se bom pa podpisovala, da hodim na faks, na katerega sem se vpisala po svoji želji pri polni zavesti in ki ga želim uspešno dokončati?! Pa saj smo vsi polnoletne osebe in če nekomu ni do faksa, naj ostane doma! Pa še kleklja in gobeline štika se zagotovo lažje doma.

Ampak … hmja …. Priznam, morda bi bilo res duhomorno, če bi v predavalnici za 70 ljudi, sedela le dva študenta, na koncu pred izpitom pa bi se ostalih 68 smrtno resno pregovarjalo s profesorjem, češ da so bili skoraj vedno tam, le da jih on ni opazil, ker so sedeli v zadnji vrsti.

No, razen tega, da se videvamo bolj malo … saj razumete … študentje pač delajo po bifejih, fotrovih delavnicah, trgovinah …in zamujajo, zato ni časa za kakšne poglobljene debate, se načeloma krasno razumemo. Smo frendi. Na FB-ju. Tam vidimo kaj počnejo naši prijatelji, lajkamo, se smejimo (pravzaprav lepimo smajlite) in se nasploh zabavamo.

Veliko heca je v zgoraj zapisanem, a tudi nekaj trpkih resnic, a na samem koncu bi zapisala, da se med mladimi odlično počutim in da sem vesela, da sem del njih.

 

In da ne bom pristanska, bodo naslednjič na tapeti profesorji 😉

Share Button
  • Tonka Erjavec

    no, saj je zelo berljiva stvar tole, da nebo pomote – pa vendar, kar nekaj metanja ljudi v isti koš me je pa malo zmotilo….hm, dostikrat je tanka meja med prijetnim humorjem na račun drugega in metanje slabe luči na nekatere, v tem primeru na študente. Nismo vsi mucki macki svojih staršev, ki so do 30 leta doma in jim faks ni vrednota….pa tudi – kaj je tako blazno neumnega, če nekateri “izkoristijo” priložnost študija samo za bone, status itd., kdo pa dan danes ne deluje v dani koristni situaciji po principu: Marija k`sep? Včasih se je treba zmotiti, včasih se je treba tudi brezglavo odločati, se zabavati, uživati mladost…kdaj pa, če ne zdaj? no, pa vendar lahko še vedno poskrbiš za kanček resnosti in odgovornosti, se povsem strinjam!
    Na koncu, ko potegneš črto….pa saj se strinjam z napisanim. Ko vsaj nebi bila tehtnica in malo zmedena, smotana študentka, ki si mogoče kdaj želi dokazati svoj prav. Čemu, ko pa ima vsak svojo resnico. 🙂

Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih