Dva motorja, motorist, motoristka in kup prtljage

Share Button

Moto sezona se je začela. Žal te prvomajske praznike objokujeva vreme in željno pogledujeva proti nebu ter upava, da bo sonček le premagal oblake, pokukal na plano in nama ustvaril kak lep dan za moto izlet na morje.

In če ne gre v živo, je čas, da obujam spomine na najino zadnje potovanje. Lani sva sklenila, da bova počitnice preživela na motorju in v nasprotju s preteklimi komfortnimi počitnikovanji, ko smo v največje možne prtljažnike natovarjali polovico domače garderobe ter tri četrt garaže, sva tokrat morala vso svojo prtljago strpati v majhne moto torbe.

Zagotovo se sprašujete (vsaj jaz sem se še tik pred tem) kako za vraga se lahko ženska odpravi na dopust brez prtljage polnega prtljažnika ter po možnosti še “truge” na strehi avtomobila?

No, težko, ampak da se!

Sigurno je moja prednost že v tem, da ne potrebujem, šampona, fena za lase, glasnikov in krtač ter britvic, brivnikov ali depilacijskih rekvizitov … in zaradi tega je vsaj ena borša manj.

Na svojem motorju imam dve stranski torbi, ki žal zadostujeta bolj za priročno odlaganje moto rokavic, kakšne dodatne jopice za mrzle urice in pa anti premočljivi jakni. OK, to je kul za enodnevni izlet, pri daljših počitnicah pa mi ti dve torbi kaj malo pomagata.

tomaz torbaKonkretnejša pomoč se je kazala v Tomaževi 50 literski škatli, ki si jo je namontiral tik pred najinim odhodom. Tja sva naložila kozmetično torbico … kot sem že povedala brez fena, navijalk, ravnalca za lase, krtač in podobne krame …, moje knjige (brez tega ni počitnic) in vse najine čevlje in opanke.
Moj je sicer naivno verjel, da bo to dovolj za vso najino kramo, a sem jaz (pametno) sklenila, da si na svoj zadnji sedež oprtam nekaj dodatnih prtljažnih kapacitet. Med kramo na podstrešju sem našla torbo, ki je ugajala tudi mojemu od varnostno fluorescentnih barv malce obsedenemu dragemu in vanjo sem natlačila vse najine majice, hlače za vroče dni, rezervne kavbojke, gate, modrčke, nogavičke … skratka res vse kar sva potrebovala za brezskrbne počitnice. Res se nisem omejevala in če bi bilo še to premalo, bi napolnila še kakšno boršo in jo že nekako privezala na motor.

torba moto

Ker sva imela delno prosti obe moji stranski torbi in njegov prostor pri balanci, sva tja lahko vedno spravljala jakne, ki sva jih menjavala med vožnjo glede na vremenske razmere, ki so naju spremljale na poti.

Oba sva se seveda odpravila na pot v popolni moto opravi – moto hlače, visoki čevlji in usnjene jakne, ko pa sva se na 40°C začela topiti, sva se preoblekla v tanjšo vetrovko in znosnejše hlače. Jaz sem na vmesnih postankih celo svoje čevlje menjala za šlapice in se po vaseh sprehajala kot pravi ameriški ostareli turist.
Jap, celo tiste florescentne pelerine sva imela spravljene v teh torbah … in ja, celo uporabila sva jih, saj naju je nekje pod Dolomiti ujela deževna nevihta.
Moja florescentna maratonska (tista, ki so mi jo dali na mojem teku na ljubljanskem maratonu) torba je bila pripeta s pajki na moj sedež in naslonjalo za sopotnika in preživela je vse ovinke in dirke (no, ja ;)), le dež ji je malce ponagajal, ko je skozi zadrgo prepustil nekaj vode in nama namočil majčke. Sedaj veva, da bova tudi ostale zadeve, enako kot perilo, zapakirala v polivinil vrečke in letos bo tudi ta nevšečnost odpravljena.

Vozila sva se od mesta do mesta … prespala eno ali dve noči v enem mestu, znosila borše in škatle v sobe … zjutraj spet nazaj na motor, jih prepasala in brrrr naprej. Počasi sem ugotovila, da je primerneje, če med samim potovanjem začnem racionalneje kombinirati zadeve v eno ali drugo torbo … in tako sem v svojo torbo zlagala stvari, ki sva jih vsakodnevno potrebovala, v moževo pa tiste za “back up”, torej vsa oblačila za vremenska presenečenja (saj veste dodatne majice z dolgimi rokavi in kak volnen pulover), dodatno perilo za vse naslednje dni, ter vrečo z umazanim perilom. Tako sva v krajih z možnostjo garažnega parkiranja njegovo torbo pustila kar “v avtu” … ups, na motorju, v sobo pa elegantno prinesla eno samo samcato torbico.

Resda sva pri najinih mestnih pohajkovanjih svoji čeladi morala nositi s seboj, a konec koncev mi moja rumena čelada prav lepo pristoji in me nič ne moti, če mi namesto torbice, na desni roki kdaj pa kdaj visi kar šlem. In glede na to, da se z motorjem v večini mest lahko pripelješ do samega centra ali ciljne točke, nama tega ni bilo potrebno početi prav velikokrat in za dolgo časa.

Glede na to, da sem se res čisto v vsakem mestu, takoj preoblekla v kratke hlače, pospravila svojo moto jakno v eno od torb na motorju ter “pancarje” (moto čevlje) zamenjala za udobne šlapice, v počitniškem pohajkovanju nisem bila prav za nič prikrajšana … in danes že razmišljam kam jo bova mahnila to poletje.

A še preden naredim načrt za novo pot, sem vam (pa tudi sebi in našim spominom) dolžna popisati najine Dolomite 2015. Do naslednjič!

Pa da ne pozabim: carica sem! 😉

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih