Pokemon go – Pokemon no

Share Button

Pokemone lovijo. Ježešna, že tistih na karticah nisem razumela, kako naj bi razumela tole novo igrico! Sem zagovornik tega, da je treba it v korak s časom, zato sem pred kakšnimi 12 leti začela blogat, pa tudi Twittala sem, si odprla FB profil, ko sem za svoje prijatelje morala izbirati kar naključne ljudi, ki so imeli z menoj skupen le priimek, ime ali dekliški priimek. Jap, kar iskala sem ljudi, ki so na tej novodobni pogruntavščini in si jih priklapljala med prijatelje, saj takrat ni bilo »gor« nobenega mojega znanca in je bilo malce neumno pisariti na svojo steno, če pa tega potem nihče ni bral. 🙂

In potem je počasi moj sin dopolnil 14 let in med prijatelje sem lahko dodala njega, torej res prave prijatelje in njegove prijatelje. Vem, vem, how desperate was that, ha?

Počasi pa sem celo odkrila konkretne prednosti te novodobne igračke. Facebook se je izkazal za odličen imenik. Jaz si namreč hitro zapomnim obraze, imena, poklici, telefonske pa tik-tak izginejo v pozabo. Tudi preveč redoljubna nisem … no, rada imam urejeno in čisto, a nekako nikoli ne pridem do tega, da bi svoj čas posvečala npr. sortiranju vizitk. Pri meni so se vizitke vedno izgubile. Pa itak nikoli nisem vedela kdo konkretno stoji za kakšnim umetelno zrisanim logotipom.

In tako je FB postal prava stvar. Sčasoma sem si ustvarila še en profil in prvega prečistila (žal sem tudi tu podobna kot z vizitkami … kar nekaj mečkam) ter tam pustila le tiste, ki jih RES poznam ali sem jih vsaj enkrat tudi v živo srečala, na drugem pa vljudno sprejemala povabila vseh1 … tudi tistih, za katere vem, da mi poskušajo le nekaj prodati 🙂

Čeprav je marsikdo pljuval tako preko blogerjev, kot preko Facebooka, vam moram povedati, da je eno in drugo meni prinesla le dobro. Preko bloga sem spoznala precej ljudi, s katerimi sem še danes v stikih, večinoma so to ljudje, ki se ne bojijo novosti, bistri, polni življenja in pogosto tudi poslovno uspešni. Tisti zagreti smo se srečevali na seminarjih, pisali za poseben Blogerski časopis, imeli Bložič (božično srečanje), krvodajalske akcije in se kar pogosto družili in spoznavali. Spomnim pa se, da je nekoč urednica One Sabina Obolnar, posvetila kar cel članek tem »ubogim«, zafrustriranim in za štirimi stenami zaprtim čudakom. 🙂

Tudi fejsbujkaše imajo nekateri še vedno za čudake. Še nekaj let nazaj so me moji vrstniki2 začudeno gledali, češ kako lahko izgubljam čas na internetu. Danes, ko se nekateri iz FB že selijo na Instagram ali Snapchat, pa mi vsi tisti prijatelji preko FB pošiljajo vabila za socialne igrice.

Ne, ne, tako v korak s časom pa ne želim iti – igrice me niso zanimale niti takrat, ko sem na svojem prvem poslovnem računalniku prvič videla Tetris in Minesweeper.  Priznam, sem ju zaigrala parkrat, ko res, res, res ni bilo dela … čas kislih kumaric, saj veste … in tudi štrikanja nisem imela pri sebi 🙂

Facebook danes še vedno uporabljam za imenik. Ko se ne morem spomnit imena, grem preko profilnih slik svojih prijateljev in vedno pomaga. Ko me nekdo vpraša, če poznam koga iz marketinga ali računovodjo, spet … grem preko seznama svojih prijateljev. Četudi tista oseba ni na FB, mi kakšen obraz ali naziv podjetja, asociativno pomaga pri razmišljanju.

Uporabljam ga za svoj dnevnik, ki mi včasih pomaga poiskati ime tistega gostišča, v katerem sem bila lani … pa se ne morem spomnit imena.

Pomaga pri iskanju bivših sošolcev za obletnico valete ali mature. Pomaga pri spoznavanju novih ljudi. Res! Nemalokrat sem poznanstvo iz FB nadgradila s srečanjem v živo. Pomaga celo pri vzdrževanju rednih stikov s sorodniki 3, sploh pa pomaga pri prijateljih, ki živijo v tujini.

Ali se kaj naučim iz njega? Hmja, no, ja … morda tudi, saj sem povezana s skupinami s skupnimi interesi. Ker imam težave s ščitnico, sem v skupini takšnih, zanima me fotografija in seveda sem v takšni skupini, pa dizajn in seveda skupine povezane s fakulteto, kjer študiram.

Pomaga mi, ko se zatakne, ko se mi možganske celice skurijo, ko stric Google odpove (oz. ne razume moje zmedene govorice), takrat vprašanje postavim na svoji FB steni. Vedno se najde nekdo, ki me razume bolj od strica Googla in pomaga.

Tudi poslovno se mi je FB že obnesel. Ker se nanj spoznam bolje od povprečja, sem prijateljem že urejala njihove FB strani. Ali sem kaj zaslužia? No, ja, ni bilo za obogateti, a če nič drugega, sem dobila kakšno kavico zastonj, kak kozarec vloženih kumaric, marmelado in nedeljsko družinsko kosilo.

A kot pri vsaki stvari; ne gre le v eno smer. Iz FB se ne da nič potegniti, če tudi ti njemu nič ne daš. Potrebno je malce časa tudi »zapraviti« na njem. Jaz imam zaznačene posebne prijatelje in njihove novice me posebej opomnijo nase. Tiste prebiram, povšečkam (in jim tako dam vedeti, da jih spremljam), včasih pa tudi kaj pripomnim. Tudi sama moram kaj objaviti, zato se potrudim, da ob kofetkanju4 poslikam tisto kavico in ob njej napišem kaj strašansko pametnega.

Twitter se me ni prijel. Tja žal niso šli moji prijatelji in nekako nisem imela moči in energije, da si na novo širim krog prijateljev, ko pa že imam enega na FB.

Linkedin uporabljam. Predvsem za malce bolj resne zadeve. Nekaterih ni na FB in tako si delam imenik še tam. A ker žal trenutno nimam poslovnih načrtov, kjer bi imelo smisel pisanje resnih zapisov, ta stran bolj ali manj čaka na boljše čase.

Tudi Instagram mi je všeč. Ta mi pomaga, da preko sinove punce vidim, da je moj sin ok. Namreč med potovanji v tujini je to edini način, da vidimo, da otroci še migajo. Dokler so fotke gor, imajo še dovolj energije in zdravja.

Priklopila sem se na Snapchat. Ker sem na faksu … in ker sošolci pravijo, da je to zdaj in. Še ugotavljam, kaj je tako in. 🙂

Očitno se staram, ker me tudi ta Pokemanija ni zagrabila. Da bi iskala Pokemone po širnem svetu? In se medtem ne bi pogovarjala? How not cool is that?!

A morda, morda … pa tudi pri Pokemonih ugotovijo, kako se jih da uporabiti v poslovne namene. Morda zadevo nadgradijo tako, da bodo Smrkci preko te aplikacije iskali svoje sanjske Smrkete ali delodajalci svoje Pokemonske delavce … Kdo ve?! In če bo tako, bom tudi jaz poskusila s tem. Do takrat pa po travnikih in ulicah letam z mojim gospodom ali s prijateljem pod roko, kužkom na špagi in če že s telefonom, imam v njem slušalke in ponavljam Kitajščino.

Share Button
  1. no, ne čisto vseh … malce pa znam tudi presoditi kdo je čisti norc []
  2. veste pašem v razred fosilov, ki so že praznovali Abrahama []
  3. imam jih nekaj, ki živijo na povsem drugem koncu Slovenije []
  4. ko tako ali tako nimam česa pametnega početi []
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih