Baje smo se zato (za to) borili

Share Button

oziroma Živel 1. maj

Pomlad mi da vedno zalet. Zalet nekomu, ki je zaletav kot jaz pa ne prinese nič dobrega … no, vsaj nič boljšega.

Danes, na praznik dela mi po glavi leti na tisoče misli. Seveda delavnih.

Počistiti bo treba stanovanje.
Res POČISTITI. Iz podstrehe začeti nositi kramo, ki se je nabrala v zadnjih 15 letih. Ne, pravzaprav smo jo nekaj celo privlekli v škatlah, ko smo se selili iz prejšnjega stanovanja, torej je letnica teh prahonabiralcev še višja. In zmetati stran ofucana oblačila. Pa prečistiti med dokumenti in 100 let starimi nedotaknjenimi navodili za mikrovalovko, v kateri tako ali tako le vodo pogrevamo.

Ampak tole sklepam že nekaj zadnjih žnajst let pa je vedno huje.

Ok, takole bomo to storili; naredila bom natančen načrt pospravljanja. Tak z datumi in točno specifikacijo. Vsak dan nekaj. Pa za spodbudo si bom ob vsakem delu navila glasbo do konca, poplesavala in si mislila, da je pospravljanje največji žur zadnjega desetletja. Ja, ja, vem, tudi jaz sem nekoč razmišljala, da bi na tak žur povabila prijateljice, a večina ob takšnih prazničnih dneh odhiti pospravljati svoje prikolice ali vikende v Savudriji.

In začela bom počasi živeti. Ups, ne da se bom končno spravila ŽIVETI, ampak živeti POČASI.
Jap, kot sem to počela v Riminiju. Dan bi začela z dobrim in počasnim zajtrkom, sprehodom do faksa (ok, tu se ravno ne bi sprehajala do Trzina), obiskom majhne trgovinice s sadjem in zelenjavo, kjer te prodajalec spozna in pozdravi z nasmehom, vsakodnevnim nakupom le tistega, kar bi pojedli v naslednjih 24 urah, s sprehodom nazaj in veselim mahanjem z Ikeino vrečko iz blaga za večkratno uporabo, ki jo z lahkoto pretrogam do  doma.

Pa meditacijo vsak dan in dihalnimi vajami.
In ja, morda je končno prišel čas, da začnem kosti pretegovati s kakšno jogo.

In uvajati prakso dobrih navad.
Hmmm … ja, tisti sprehodi in meditacije, pa vsakodnevno kuhanje. Različnih jedi, novih jedi, zanimivih, dobrih.

Pa vsak dan kaj narisati, kot je rekel moj profesor ilustracije. In kaj na blog napisati. Vsak dan. Kot sem to počela pred leti. In zraven dodati avtorsko fotografijo. Ali še bolje, kakšno lastno ilustracijo.

In kakšno novo stvar spoznati in se jo naučiti. Joooj, toliko zanimivih in poučnih stvari je na internetu.

In ja, vsak petek …ali soboto oditi v gledališče, na ples, kino ali razstavo. Z mojim. Da si napolniva dušo.

In držati obljubo, ko sva rekla, da si vsaj na 2 meseca privoščiva sproščujoč vikend v toplicah.

In naučiti se tiste italijanščine. Dodobra. Tako, da bom lahko čebljala v njej.

In nikakor ne smem pozabiti na kitajščino. Če sem se jo že začela učiti.

In diplomirati.

In mogoče bi vpisala še magisterij. Me veseli. Zelo veseli.

Pa vendar bi bilo potrebno tudi kaj delati. V službo hoditi. Jo bo treba začeti iskati.

Ali pa eno službo narediti. Ker ne vem, če se delodajalci zavedajo kakšen dragulj se skriva v meni.

Koliko ur že ima en dan?! ahja, pa saj mene čaka vsaj še 50 let življenja in ni vrag, da mi ne uspe vsaj hiše pospraviti!

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih