Spet kosmata in lasata

Share Button

Za tiste, ki še ne veste, nimam las.

Ne zaradi ekshibicionističnih ali modnih razlogov. Pač zdravje mi jo je zagodlo, eni jezni možici v mojem telesu so napadli, baje po pomoti, moje zdrave celice in izgubila sem vse, res čisto vse kocine. In sedaj po svetu hodim gologlava, v kovčku imam več prostora, saj s seboj ne nosim fena, ne šampona in balzama, možu ne uničujem ravnokar zamenjanih britvic, pred odhodom na bazen ali plažo pa ne kričim naj me počakajo še par minut, ker se še vedno mučim z britjem svoje desne podpazduhe.

In zakaj tako kot mnogo drugih, ki jih je doletela podobna usoda, ne hodim po svetu, z lasuljo?

Najpomembnejši razlog je ta, da me je lasulja na temenu žulila. Vsakič, ko sem sunkovito kimala (čeprav se to meni ne pogaja prav pogosto), so me trakci na robu lasulje praskali po moji goli glavi. In ko sem se navadila same sebe, sem ugotovila, da brez las sploh ne izgledam prav nič slabše od Vin Diesla. In če lahko on, zakaj ne bi še jaz?!

In tako jaz lepo fino po svetu capljam s svetlečo plešo.

Lani septembra sem se odpravila v Rimini na študentsko izmenjavo. Kaj ima to opraviti z lasmi, se sprašujete? Jah, po dveh mesecih bivanja v tem obmorskem italijanskem mestu, sem zasledila nekaj rahlo svetlečih puhkov na vrhu svoje betice. In od takrat dalje sem vztrajno spremljala napredek na novo vzniklega rastlinja. Glavo sem obračala proti soncu in si nastavljala ogledalo z vseh strani, ugotavljajoč ali se resnično nekaj dogaja tam zgoraj. In se je, res se je.

Februarja sem prišla domov in ne boste verjeli, laski so bili že tako dooolgi (ej, ne dolgi, prej bi temu rekli visoki), da sem jih morala pobriti. Želela sem namreč, da mi tudi tisti tapočasni na temenu, dohitijo bratce na vrhu.

In da skrajšam zgodbo; danes po dveh mesecih vztrajnega zalivanja, glajenja, božanja in pogovarjanja z njimi, sem danes ponovno povsem gologlava. Vse je šlo spet rakom žvižgat.

Preveč zalivanja? Premalo petja? Dvomim.

Mislim, da jim primanjkuje dolgočasja.

Res je, prav ste prebrali, dolgočasje je tista snov, ki je kot žlahtni hlevski gnoj, skrbelo za rast mojih naglavnih kocin.

Veste Rimini je bil krasna izkušnja. Nikoli je ne bom pozabila. Trije nepozabni meseci polni novih prijateljstev, mivkaste plaže, sprehodov, novih znanj, tudi nekaj solza in ob tem nekaj neprecenljivih življenjskih izkušenj.

In priznam, takrat sem tudi malce jamrala, češ da mi je dolgčas.

Takole približno je izpadel moj normalni dan – budila sem se okrog 7h, počasi pripravila zajtrk. Res počasi, ker sem imela dovolj časa za stiskanje limonad, zelenjavne smutije, pripravo malice za v lunch box, ki sem ga odnesla na faks, potem pa počasno zajtrkovanje. V tišini, ker so mi tisti tv programi z italijansko govorečim Bradom, Angelino itd. res najedali. Potem vožnja z avtom, 5 minut, pa 20 minut sprehoda od parkinga do faksa, obvezna jutranja kavica iz avtomata pa kramljanje s sošolci, saj tam je situacija zamujanja ravno obratna kot pri nas. Tam študentje prihajajo prej, profesorji pa zamujajo od 15 – 30 minut. Predavanja, popoldne kakšna kavica v družbi sošolcev, pa pot domov, sprehod po plaži, razmišljanje, zvečer branje kakšne knjige, ogled kakšnega filma, ki sem ga imela na računalniku,obvezne pol ure pogovora z mojim dragim v Ljubljani in spat. Aja, pa skuhala sem si. Sama sebi. Jedla spet v tišini.

Dooooooolgčas. In med vikendi dolgčas na kvadrat.

Ampak povem vam, to je tisto kar potrebujemo – mir, tišina ter vsega ravno prava mera – prava mera prijateljev oz znancev za kramljanje, ravno prav hrane, ki jo lahko prineseš v vrečki do doma in jo poješ v naslednjih 24 urah, ravno prav glasbe, ki jo poslušaš le ob določenih trenutkih, nič televizije, pravo mero pogovorov z domačimi, kjer čas, ki je temu namenjen izkoristiš res učinkovito. In seveda zaradi pomanjkanja pravih čvrstih objemov, tiste redke obiske svojih dragih ceniš bolj od prave domače goveje župce.

Ja, doma pač tega ni. Doma spet padem v stare vzorce letanja iz enega konca na drugega, spet se mi zdi, da moram biti povsod in v vse vtakniti svoj nos.

A da naj grem nazaj?

Ja, saj veste, da ni tako lahko. Bi, če bi brez težav v tisto peščeno sliko na plaži, narisala še kakšno službo zame in za mojega.
No, in če dobro premislim, bi tudi tisti raj počasi postal isti šmorn s tega našega konca sveta.

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih