Nisem glih Mojca Mavec

Share Button

Ljubim tuje jezike.

Pa ne tistih mesenih, pri tistih so mi ljubši domači … pravzaprav samo moj in od mojga … no, ja, saj razumete … da ne bom predaleč zabredla.

A kar se tiče tistih drugih jezikov, tujega govora, zanje pa velja, da bolj ko kvalitetno z njimi opleta moj meseni jezik, bolj srečna sem. Kar nekaj jih je že romalo čezenj. Jezikov čez jezik, ja! Kakšni bolje, drugi pa niso bili te sreče, da bi se lahko danes z njimi hvalila.

Hrvaško srbskega ali nekaj tam vmes se nisem naučila v vojski pa tudi moje precej bolj avstroogrske korenine mi pri tem niso kaj prida pomagale. Je pa moj besedni zaklad okrepilo pomanjkanje medijev v času mojega odraščanja.
Mikijev zabavnik, kasneje pa Ljubavni vikend roman sta zagotovo naredila svoje na področju romantično zabavnega besedišča v tem jeziku.

Angleščina itak. Kdo pa danes ne zna angleško, kajne?! No, mi ki smo odraščali brez Googla znamo biti precej okorni, ampak ej, leta dela z Američani so le pustila sled tudi v tem.
“It’s a Challenge, not a problem” in “you can do it” sta ostala zasidrana v mojih malih možganih za vekov veke.

Francoščina; Bi jo, res bi jo, samo kaj, ko so vse srednješolske lekcije o tem kako je “michele malade” šle že v pozabo in tega jezika kar dolgo niti v CV nisem vpisovala.

Nemščina; o ja, zadnjič sem ugotovila, da je to res krasen jezik za nadiranje in četudi misliš, da si že vse pozabil, ob trenutku, ko povzdigneš glas, pridejo s pravo višino na plano tudi prave besede. Nemško sem se učila preko tečajev in enomesečnega bivanja na Bavarskem pred kakšnimi 30 leti. Aja, pa seveda tudi tu sta pomanjkanje medijev in pa osnovna šola v turnusu malce pomagala. Ko je bila šola popldne, moja stroga mama pa v službi, sem ob pol enajstih obvezno pogledala kak star ČB film z nemško sinhronizacijo. In znala sem kar precej dobro, ampak človek ne govori in pozabi. Pa sva se zadnjič z mojim na avtocesti skoraj zaletela v kamion, ki je na cestninski postaji zavil v napačno luknjo in se s svojim par tonskim stvorom z nemško registracijo rikverz (znam, a ne?!) premikal v najini smeri.
Sem spustila šajbo (vem, vem, vse bolje mi gre) in ga nadrla v brezhibni nemščini.
Ampak po mojem bi me tisti šofer razumel tudi v tistem prvem tujem jeziku iz tega seznama, ampak učinek je pa veliko boljši, v trdi germanščini.

Španščina; ok, to je bil kiks. Hotela sem se učit rusko, pa na Poljanah, kjer so mamam tam učečih se otrok ponujali ugodnejše tečaje, takrat ruščine ni bilo. Pa sem šla na španščino. Kiks zato, ker ni bilo pravega zaleta in ker je s tem jezikom podobno kot s francoščino – ne slišiš ravno pogosto, da je Michele malade in gre v pozabo. Jaaa, vem, Esmeralda in podobne žajfnice …
ampak sori, zdaj pa nisem več v osnovni šoli in gledanje teh limonad je hujše od kolonoskopije.
Pa še dlje traja. Sem hodila na prvi termin, potem sem orto zbolela. Ja, ja, tisto z izgorelostjo pa to in … ja, pač ni bilo časa in energije za jezike.

Ruščina; si želim in bom … enkrat bom … a kot kaže mi do sedaj ni bila usojena. Dvakrat sem začela. Prvič, ko smo se v Rotary klubu zmenili, da se nas bo ene pet ali šest osebkov učilo in smo v ta namen najeli super učiteljico. Dlje od srečanja z ruskimi črkami nismo prišli, saj sva le dva hodila redno, ostali pa … Po treh srečanjih je učiteljica predlagala da prekinemo. Drugič kakšnih pet let kasneje mi je Zavod za zaposlovanje v času moje izgorelosti in seveda brezposelnosti odobril intenzivni tečaj ruščine. Dvakrat ali celo trikrat tedensko po nekaj ur skupaj. Noro!
Skoraj sem že obvladala imena vseh oblačil in obuval …in povem vam, v Rusiji jih imajo mnogo … tam je mrzlo in seveda imajo zato veliko shapk, shlyap in suk. Prišla sem skoraj do konca prvega tečaja in že razmišljala o nadaljevanju, ko sem dobila urnik študija na fakulteti, kamor sem se ravno vpisala. Še pred vpisom je bilo govora o popoldanskih urah, potem pa BAM! vse na glavo in faks zjutraj, ravno ob terminih moje ruščine. Faks je imel prednost in tako po parih tednih, ko so moji sošolci ruščine odšli na naslednjo stopnjo in so na faksu spet vse obrnili na glavo in bi mi moj urnik spet dovoljeval obiske tečaja,je bilo žal že prepozno. Sem bila že preveč “poterjana”.

Kitajščina; jap, to pa je trening za možgane! Ker nisem vajena imeti veliko prostega časa, ker sem z izpiti zaključevala že v juniju, sem si med poletnimi počitnicami omislila aktivnosti. Iskala sem poletne jezikovne tečaje, naletela na prijatelja, ki je imel prijatelja in odšla na pogovor. Aha, da poleti so samo začetni tečaji kakšne angleščine in nemščine. To že znam. Pa kaj drugega, kaj pa ti učiš? Jaz znam pa kitajsko. Jupi, pa dajmo, pa začnimo s temi grabljicami in jezikovnim ping pongom …
jah, meni vse zveni isto, kot če bi se žogica odbijala od različnih površin – đinn ..minnn, jennnn …mennn.

Če imate mulca, ki zatrjuje, da je anglešina težka in nelogična, takoj mu uturite vsaj dve uri kitajščine! Pa, da ne boste mislili, da so črke težji del jezika. Meni so črke (oziroma črke niso črke, ampak so kar cele besede) šle. Sem vizualni tip človeka. Vse sem si lepo izpisala, sezname nosila s seboj na vsako kavo in memorirala. Počasi si polniš disk in dobiš občutek, da kar znaš … dokler te učitelj ne vpraša “kakšno je vreme danes?” … po kitajsko seveda. In bolščiš vanj, kot da je Damjan Murko ravnokar odpel himno brez enega samega fuša. Vse zveni isto, majkemi … đin tjan tjan či zen jang.

Ampak bi … in bom … ampak spet se je življenje drugače obrnilo in posvetila sem se italijanščini.

Italijanščina; moja velika ljubezen. Nekateri opevajo francosščino, drugi nemščino … ne, ne, hec, nihče ne opeva nemščine ha, ha… drugi ruščino, no, meni so všeč vsi jeziki, a najbolj ljubim italijanščino. Pred kakšnimi 15 leti sva se s prijateljico vpisali na začetni tečaj tega melodičnega jezika. Ona je nekje na sredini obupala, jaz pa vztrajno do konca. Niso imeli več opcij, jaz pa bi še kar. Ampak, ja, potem si v službi, kjer vsi šefi govorijo angleško in …. ja, tu dimentichi … tanto.

In na našem faksu so začeli govoriti o študentski izmenjavi … in ker imam zlatega moža, ki me pozna in podpira pri vsaki neumnosti, me je spodbudil in malce porinil, da sem se prijavila za Italijo. In dobila. Seveda sem prekinila s kitajščino in s polnimi jadri zajadrala proti ljubezni mojega življenja in pred odhodom malce ponovila “sono, sei, e, siammo, siete, sono”. Ampak … no, tam je bilo super, … ampak, faks je bil mednaroden in vsi po vrsti so govorili angleško, eseje in izpite smo pisali v angleščini in celo peščica italijanskih sošolcev se je pogovarjala v tem jeziku … no, recimo temu, da so se POSKUŠALI pogovarjati v angleščini … Italijani pač.

In tako danes v italijanščini res dobro obvladam nakup sadja in zelenjave, naročanje kave in testenin, pizz in piadin, za kaj drugega pa v 4 mesecih moje Italije, ni bilo ravno najboljše možnosti.

Zdaj se mučim z vizualnim jezikom. Tudi ta je zanimiv in ej, po mojem me razumejo celo Kitajci.

in ko imam takole malce preveč časa, mi padajo na pamet neumne … ah, ne, izjemne ideje! Razmišljam kako se najhitreje in najučinkoviteje naučiti jezika … ali dveh jezikov … Ne, angleščina in italijanščina skupaj ni šla, ampak šlo pa bi, če bi kombinirala vizualni jezik s kakšnim tujim, a? Narišem kuro in rečem “la gallina”, “le poulet”, “Huhn” (neverjetno kratka beseda za zweibeinengefiedertestier), “курица” (kurica), ali “母鸡” (mu ji).

jaaaa, to bi šlo! In ker imam dovolj časa, volje in energije vsaj do naslednje jeseni, bi se za par mesecev preselila v tujino. Ne, ne bi šla na Kitajsko ali Rusijo! Pa tudi srbohrvaščine in angleščine ne bi nadgrajevala, in po pravici povedano bi se najraje posvetila svoji največji jezikovni ljubezni – italijanščini. Če sem čisto iskrena bi šla najraje kam v Trst, saj morje koristi moji z jodom osiromašeni ščitnici … ok, morda Udine, Benetke … hmm, morda celo Milano … skratka šla bi tako daleč, da ob trenutkih osamljenosti, še vedno lahko skočila v avto in po parih urah skočila v objem svojemu v vseh neumnostih me podpirajočemu možku.

eko, ideja je rojena, samo še zapečem jo in začnem iskati, če me kdo hoče. Če pa ima kdo od vas koga, ki pozna koga in bi vzel pod streho eno pridno in odgovorno bitje … no, pocukajte ga za rokav in mi javite. Za mesec, dva, tri … lahko tudi pol leta ali še malo več bi delala pro bono … da se le naučim jezika in dizajnerske obrti 😉

 

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih