Smo šli smučat v Ameriko

Share Button

Ni vsak dan praznik in ne gre se vsak dan v Ameriko, zato bi bilo hudo grdo od mene, če svojega zadnjega okušanja Amerike ne bi tudi popisala in shranila za ogled kasnejšim rodovom, haha.

Amerika zame ni več tisto čudo sveta, kamor bi si strašansko želela, namreč tam sem bila že parkrat in tako spoznala, da tam ni nič posebnega – čudna plastična hrana, veliki in večinoma sladkani obroki, veliko vsega in vsaka stvar je vsaj enkrat večja od naše – višje, večje stavbe, večji avtomobili, obilnejši ljudje, velike široke ceste in celo prijaznost je večja … čeprav mene ta pocukranost bolj kot ne zmede in bi veliko raje videla domače nakremžene obraze. Pri njih vsaj vem pri čem sem.

Ko sem pri svojih trideset in nekaj letih prvič šla čez lužo, sem šla le za 3 dni (s potovanjem vred), a bila sem vznemirjena, kot bi šla na luno, ko so tokrat na enem naših Rotary sestankov omenili, da nas pobrateni klub v Koloradu vabi na obisk, sem le zamahnila z roko, da jaz se pa tega tokrat res ne grem.

A me je potem moj dragi mož, ko sem mu prebirala sporočilo o možnostih nakupa karte za letalo, malce porinil v to … hvala mož!

Pa pojdimo, sem si rekla in pol leta vnaprej bukirala svoj let iz Munchna preko Londona do Denverja in nazaj. Najprej naj bi me povratna karta prišla 600€, a z malce mencanja in oklevanja, sem jo dobila za dobrih 100€ več.

Preklinjala sem obupen termin poleta iz Munchna, a konec koncev zgodnji jutranji let niti ni bil tako huda opcija glede na to, da so me do letališča in iz letališča prevažali drugi in sem v avtu na mrtvo drmuhala.

A pojdimo malce nazaj, da ne bom po svoji stari navadi natrpala sto sedem informacij v en sam odstavek in nihče več ne bo vedel o čem sploh pišem.

Kolorado je tisti del Amerike, ki slovi po svojih smučarskih predelih. Aspen, Vail, Beaver Creek in tako dalje, so tam bolj mondeni konci od Cortine d’ampezzo ali Madonne di Campiglio.

Za izlet v Kolorado, to je tisti del Amerike, ki ima gore in je celo njihova registrska tablica porisana z zasneženimi vrhovi, se je najprej odločilo kakšnih 6 prijateljev iz našega Rotary kluba, a bolj, ko smo se bližali sredini marca, ko je bil načrtovan naš izlet, bolj so se ljudje navduševali nad idejo in skupina Slovencev je narasla na 12. Dvanajsterica je bila zbrana precej živopisno … kot bi nas na televiziji zbirali za reality show … in kar se mene tiče tudi bivanje vseh teh posebnežev v eni najeti hiši, ni bilo dosti drugačno od dogajanja v oddaji Big brother. Torej, po letih smo bili razporejeni od 18 pa tja do slabih 70. Moški, ženske. Ovdoveli, ločeni, srečno poročeni, a smo partnerje pustili doma (saj veste tisto, kdor jo/ga ima rad jo/ga pusti doma), sveže zaljubljeni, ki so seveda svoje morali (še) peljati s sabo, samski, zaposleni, študentje, upokojeni, lasati, plešasti (ja, bilo nas je več), z odličnim znanjem angleščine in popolnoma brez poznavanja katerekoli angleške besede, smučarji in ne, razposajeni, včasih tudi tečni … skratka ni da ni bilo.

Kolegica je prevzela breme organizacije in že pri nakupu kart ji je najbrž postalo žal za sprejeto nalogo. No, vsak si je let zamislil po svoje. Eni bi leteli iz Benetk, drugi direktno iz Ljubljane, tretji bi šel iz Munchna, ker tam trenutno dela, četrti bi leteli preko Islandije, ker je ta let najcenejši in nudi opcijo, kjer ti ni potrebno prijaviti nobene prtljage in si lahko izbereš shujševalno in dehidrativno dieto za prekooceanski let.

A kakšna dieta da je to? Ja, takšna, da pozabiš doma napeči dunajce in čevape in si 11 ur prisiljen požirati sline, saj ti na nizkoproračuncu ne dajo niti čigumija.

Peti je vse opcije zamudil in išče let iz kjerkoli, le da bi v doglednem času prišel v Denver, kjer se bo lahko pridružil ostalim pri najemu avtomobila s katerim naj bi se skupinsko odpeljali proti našemu cilju – Silverthorne-u.

12 ljudi – trije terenci, saj v manjši avto ne bomo stlačili štirih ljudi plus njihovo opremo, je rekla naša prijazna ameriška gostiteljica. Itak, pa smo kasneje opazili, da v tistih hribih manjšega avta od terenca ni. Obstajajo le še nabildani terenci, tisti poltovrnjaki in plugi.

Takole; pot od mojega doma pa do hiše v Silverthornu je trajala 30 napornih ur.

Uf, res je bilo naporno! Od doma do Šiške, kjer sem pobrala kolega, pa do Golnika, kjer sem pustila avto in kjer smo se namestili v drug avto in se peljali do obronka Muenchna. Tam smo pri prijatelju napol presedeli in prespali nekaj uric med tretjo in peto zjutraj, ko smo s tretjim – njegovim avtom krenili proti letališču. Morda si kdo misli, da bi bilo lažje z GoOpti, a ti vedo, da te lahko za nočno ceno olupijo kot avokado (ker ta se lupi še lažje od banane), zato smo po gorenjsko (smo pač gorenjski Rotary klub in se to že spodobi) sklenili, da se bomo raje sami mučili.

Ob pol osmih zjutraj pa iz Bavarske končno odleteli proti Londonu. London je krasno letališče vsaj kar se hrane tiče za nas, ki moramo zaradi zdravja komplicirati življenje. V Pret a Manger se dobi tudi kaj zdravega in ker sem pri nakupu karte pozabila rezervirati vege obrok, sem si nabavila še nekaj sushijev in pripravljena sem bila za deseturno mučenje. Tokrat se me je nekdo usmilil in dobila sem sedež, ki je omogočal stegovanje mojih spodnjih krakov, kar je pri dnevnem letu skoraj večja nuja kot pri nočnem. Sedež pri zasilnem izhodu, omogoča mirno sprehajanje in raztegovanje, da ne omenjam, da je le skok od »kuhinje« in lahko vsako minuto zaprosiš za kozarec vode.

Višinske razlike so drastično vplivale na hitrost moje prebave (ki v večini mojega življenja nikakor noče živeti aktivnega življenja) … tokrat pa res DRASTIČNO in sem se v tednu dni prečistila bolj kot pred kolonoskopijo. Ker sem se bala, da bi moje nočnp pregovarjanje zaspanih potnikov na sosednjih sedežih, lahko predolgo trajalo, sem za let nazaj zaprosila za sedež na robu in pomislite (!), ponovno dobila sedež pri zasilnem izhodu. Nekdo me mora zares imeti rad!

Ajde, v Londonu smo tja grede vsaj eno uro sedeli na letalu, ker Angleže vsak snegec popolnoma iztiri. Tokrat je bil pozno marčevski mraz kriv za “težke zmrzali” iz zaplete pri vzletih.

V Denver smo prileteli, ko sploh več nisem imela občutka kateri dan in kakšna ura po kakšnem času se dogaja … skratka baje je minilo dvajset in nekaj ur od petka zvečer, ko sem krenila od doma in bila je sobota popoldne. Od letališča smo mi štirje (jap, ta let smo rezervirali štirje, ostali so leteli po svojih variantah) odpujsali do prostora za najem avtomobila … To že poznam; ameriški rent-a-cari so razporejeni v bližini letališč in vsako podjetje se razteguje po področju velikem skoraj kot naše letališče. Seveda lahko tam dobiš le avto z avtomatskim menjalnikom. Od navdušenja, da smo končno prispeli … ali pa je bila to utrujenost … smo pozabili pogledati gume in šele visoko v zasneženih hribih ugotovili, da gume drsijo kot otroška ritka po toboganu.

Še dve uri, ki sem ju v glavnem prespala na zadnjem sedežu avta, in končno smo bili na cilju, v zasneženem mestecu Silverthorne. Kot sem rekla – 30 mučnih ur.

Drugače, kot sem vajena Amerike. Prostrano, veliko dreves, vmes pa lepe, enonadstropne lesene hiše. Baje smo bili visoko v gorah – na 3000m, a jih ni bilo videti. Tam gore niso špičaste kot v Alpah, niti koničaste kot v Dolomitih.

Tam  ti le glavobol pove, da si na hitro preskočil nekaj tisoč metrov višinske razlike. Nekatere je bolela glava, drugi so bruhali, tretji jamrali, da se zadihajo že po prehojenih nekaj deset metrov ravnine. Drugače pa prelaze prevoziš po štiripasovnicah z rahlim nagibom ceste.

Vsi vozijo počasi, čeprav so ceste široke, ravne in pregledne, a nikoli ne veš kdaj se pod novim snegom nahaja led in baje so kazni visoke.

Naša najeta hiška je bila super. S kaminom, štirimi spalnicami, dvema kopalnicama in še enim dodatnim straniščem, štedilnikom, ki bi ga z veseljem imela doma, če le ne bi zasedel pol moje kuhinje, gromozanskim hladilnikom (itak), v katerem je bilo v zamrzovalniku že vnaprej zamrznjenih vsah 300 kock ledu. Ne, ne razumem te ameriške obsesije nad mrzlimi pijačami in ledom v njih!

Sredi smučišča si pri MINUS (!) 15 stopinj celzija (da ne bo pomote) zaželiš vodo. In dobiš – deci vode in deci ledu v njej!

In da ne pozabim tistega, kar je osrečevalo moj vsakdanjik, ko je bilo potrebno počistiti po viharju, ko je 10 ljudi (dva sta morala spati pri naših ameriških gostiteljih, ker ni bilo prostora v naši »Big brother« hiši) zjutraj navalilo na zajtrk – kuhinjsko korito s sifonom-mlinčkom. »Takšna okna imel bi tudi jaz«, je pred časom z gruzijskim naglasom reklamiral … hmmm … no, saj veste kdo … ker jaz ne vem točno. »No, tak lijak imela bi tudi jaz!«. Noro, vam rečem! Vse olupke, vse ostanke preprosto zmečeš v lijak, spereš malo z vodo in pritisneš na gumb …. Zžžmrgržž in vse zmelje in odplakne.

 

Eto, dosti za danes. Treba bo na kolo. Jap, tu v Trstu imam sobno kolo in vsak večer … ja, ja, čisto vsak večer, grem za eno uro gonit pedala. In jutri je nov dan, je rekel Kučan. In prav je imel. Čeprav jutri grem domov in ne bom pisala. Bo pojutrišnjem še en dan. Enkrat bo že še čas, da napišem kaj o smučiščih in marihuani, ki je v Koloradu legalizirana. In krofih in oštarijah. In o Rotary klubu in ljudeh. Uf, ne vem, če bo »jutri« dovolj dolg!

naši zajtrki so bili “evropski” – zdravi

Tole si je po smučanju privoščil moj kolega. Sreča, da je mlad in suh. Pri mojih letih bi se mu tole obesilo na boke že samo ob gledanju.

Itak – cukra kokr češ v Ameriki. Jaz sem samo gledala.

Smušišča so urejena in pripravljena za vsako vrsto smučarskih navdušencev

Vrst ni … čakaš maksimalno 2-3 minute

Razgled iz našega balkona – ničesar okrog nas – le sneg, drevesa in lisice.

Aspen se reče po angleško tem drevesom. Zgledajo kot breze, a to niso. In na smučišču jih je kot pri nas gob.

Sem rekla, da so avtomobili veliki, kajne?!

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih