Vietnam za darilo

Share Button

Zakorakali smo v marec, s popotovanjem po Aziji sem zaključila sredi januarja, a jaz še vedno nisem uredila vseh fotografij in vtisov. No, v moji glavi so vtisi zaključeni … pa tudi v Rotary klubu sem že odpredavala o vsem kar se mi je dogajalo, le zapisov na blogu še nisem spravila v red.

Začelo se je namreč pri urejanju fotografij. Več kot 1000 sem jih naredila in tokrat sem jih nameravala urediti v Lightroomu. Se spodobi, če sem že lepo po pravilih plačala mesečno naročnino in sklenila, da bodo odslej naprej moje fotografije lepo obdelane. Jah, samo se je potem zataknilo pri uvažanju pa izvažanju pa pri razmišljanju kakšen sistem uvesti, da bom imela pod kontrolo kaj je obdelano in kaj ne … a me vedno povleče v odkrivanje novih stvari … in naenkrat se učim uporabe Lightrooma namesto, da bi napisala kaj o Vietnamu in Kitajski.

Takole se je s potjo začelo.

Nadaljevalo pa …

A naj bom na začetku malce poučno informativna, da ne bom le o babjih dogodivščinah razpredala.

z 90 M prebivalci in 330.000 km² površine je Vietnam 13. najpogosteje naseljena država.
Glavnega mesta HANOI nismo videle. Preveč na severu in naša Barbara ne mara hladnih krajev, tako da …
Največje mesto je HCMC – Ho Chi Minh City, nekoč Saigon. Prišle, videle, zmagale. Predvsem jaz sem ga do popolnosti osvojila, saj sem nenačrtovano v njem preživela veliko več dni, kot sprva planirano. Najbolj zanimivo je, da tudi tako poseljeno in veliko mesto nima podzemne. Promet se v večini odvija na skuterjih. Raiven bi ga opisala z naslovom svoje zadnje uspešnice z Eme – kaos.

Veliko križišč sploh nima semaforizacije, a četudi jo ima, je ta bolj za večerno okrasje, saj skuterji drvijo iz vseh koncev. Pešec se mora pogumno odločiti za prečkanje ceste in potem vztrajno in počasi prodirati proti svojemu cilju. Skuterji in tisti redki avtomobili bodo že nekako speljali naokoli in revežem pustili preživeti. Ali pa ne … no, jaz sem preživela.

Taksi prevoz tam pomeni tudi zadnji sedež skuterja. Sem poskusila. “Tja” grede je še nekako šlo … očitno je ob dnevni svetlobi moj šofer opazil bledico na mojih licih in se je potrudil voziti po svojem delu cestišča, “domov” pa me je peljal norec, ki mi je razkazal vse trike hitre nočne vožnje od vrivanja med ostalimi prevoznimi sredstvi, do vožnje v križišču po drugo smernem cestišču in dirjanja v rdeč semafor. Od takrat dalje sem se vozila le še z avtomobili pa čeprav so porabili vsaj štirikrat več časa za isto razdaljo.

Vietnam je socialistična republika. Tisti južni kapitalistični (uradno demokratični) del v mnogočem spominja na čase naše Juge. Donge lahko kupiš od kateregakoli mimoidočega … preprodaja deviz je pač nacionalni šport, taksisti na letališču te nategnejo v minuti, vsak posameznik deluje po principu “snađi se”. Zaposleni po hotelih so prijazni in ustrežljivi, a vidiš, da se jim gladko je** za delo. Receptorje vidiš klepetati in igrati karte, natakarice se kljub gostom mirno pogovarjajo in se ne dajo motit, snažilke uletijo v sobo ob 8:00 ne glede na vso mahanje in prošnje naj goste pustijo spati, notranji leti imajo zamudo najbrž vpisano že v pravilniku letalske družbe, angleščina jim ni ravno močna stran, a komunikacija teče tudi brez tega.

Njihova valuta je dong in to je denar z ogromno nulami. Čeprav sem bila nekoč vajena naših devalviranih dinarjev in tolarjev, sem tokrat imela kar malce težav pri razumevanju, da 10.000 đongov ni vredno niti enega kikirikija (manj od 50centov)

Zgodovina:
200 pnš – 938 nš Kitajsko cesarstvo
16. stoletje na oblasti Francozi
1945 svobodni, vendar deljeni na S (komunizem) in J (demokratični)
1976 Social. rep. Vietnam

tole je zelo na hitro, za kaj več pa si poglejte kakšno Wikipedio

Če bi zgodovino pred odhodom malce bolj preštudirala, me ne bi (sicer prijetno) presenetilo, da Vietnamci za pisanje ne uporabljajo Kitajskih grabljic, ampak čisto navadno latinico.

In če bi si ogledala tudi kaj o HCMCju, tudi tam ne bi doživela kulturnega šoka ob pogledu na gnečo, hrup (vsi … in to pomeni na desetine, ki se približujejo križišču, hupajo), umazanijo in revščino.

A da ne bo pomote, kljub vsem zgoraj naštetim pridevnikom, mi je bil Vietnam nekako všeč.

V sebi ima nekaj prvinskega, tisto preprostost, prijaznost ljudi in čudovito hrano. Čudovito, kljub moji driski in prvotnemu strahu. Moj prvi obrok – zajtrk na ulici, kjer so mi pripravili tak smuti, da se mi še danes cedijo sline, je premagal vse pomisleke in sklepe, da bom grizljala le oreščke.

Zaradi svojih sopotnic, sem imela to srečo, da sem spoznala res pravi Vietnam. Bivale smo po stanovanjih Airbnb-ja, jedle po tržnicah, ulicah in naključno najdenih restavracijah, same smo si iskale masažne salone, se pogovarjale z domačini, zavile v vsako ulico in brskale po vseh možnih stojnicah. V treh tednih potovanja sem doživela toliko, kot z agencijo ne bi niti v treh mesecih.

Izgubili so mi prtljago in prva dva dneva sem v sicer zimskem (ves čas so govorili kako je to pri njih zdaj pozimi ;)), a še vedno 30° vročem HCMCju preživela v svojih res zimskih gojzarjih in bundo s katero sem pripotovala iz mrzlega res zimskega Munchna.

Drugo noč v našem luštno opremljenem stanovanju, ki je bilo lepo le znotraj, izven vrat pa … jao … šok, ko sem videla vhod pa stopnišče in vse luknje, ki so vodile iz njega … no, drugo noč, ko sem vstopila v svojo spalnico, mi je mimo nog zašibal nek čuden črn stvor. Ščurek, smo kmalu ugotovile, saj jih je Barbara (tista prijateljica, ki je tja prišla že en dan prej, ker je letela iz Londona, kjer živi in dela), videla že prvo noč, a bila vljudno tiho. Sva z Alenko zamašili vse luknje, da le ne bi ti gomazeči “prijatelji” znova prišli do mene, a kaj ko sva s tem ubogemu velikemu ščurčku, ki je ves prestrašen ždel za sliko na nočni omarici, preprečili, da bi sploh zapustil mojo sobo. Si predstavljate moje oči, ko sem končno odložila očala in želela ugasniti luč in zagledala dvoje tipal, ki so migljala iza slike?!

To, da so vsa lokalna letala, ki smo jih vnaprej rezervirala, imela zamudo, sploh ni bila neka dogodivščina, je bilo pa zanimivo, ko smo namesto popoldne v Hue-ju, zvečer (zamuda pač) pristali v 4 ure oddaljenem Da Nangu. Seveda se nihče ni spomnil, da bi karkoli objavil v angleščini, saj je bil let lokalen. Spustili so nas iz letala misleč, se bodo že znašli. Jah, smo se, ker je bila na istem letalu na srečo tudi 5 članska vietnamska družina, kjer so vsi (skoraj vsi … no, sinovo dekle in njegova sestra sta se bolj nasmihali in njuna angleščina je bila sicer 10x boljša od tiste, ki jo obvlada 99% ostalih Vietnamcev … kar pomeni “Yes, yes” in veliko nasmehov) govorili odlično angleščino. Očitno so videli tri zgubljenke in skočili v akcijo. Najeli kombi do Hue-ja, poklicali naš hotel, da nam ne bi zaprli vrat pred našim prihodom in nas še prijazno povabili, da se z njimi popeljemo čez dva dni do Hoi Ana. Začuda smo namreč imeli povsem enak urnik počitnikovanja in se potem nenačrtno (potem pa dvakrat celo načrtno) parkrat srečevali sredi mestnih ulic različnih Vietnamskih mest. Spoznali smo se v Da Nangu, peljali skupaj v Hue, potem naslednji dan srečali v Hue-ju, se dan kasneje skupaj peljali v Hoi An, se dan za tem srečali na letališču v Da Nangu in se čez nekaj dni …nekega poznega večera srečali tudi na ulici HCMC. Mimogrede, HCMC ima 7M prebivalcev 🙂 . Na, to je bil ultimativni znak, da se moramo naslednjič srečati načrtno in tako smo ustvarili lepe spomine ob skupinski večerji.

Vreme in monsunsko deževje, ki niti slučajno ni značilno za to obdobje, je nekaj na kar pač ne moreš vplivati in če se niso sekirali organizatorji silvestrovanja v Hoi Anu, zakaj bi se me. Čeprav tam dež pomeni “nebeško zlivanje cistern vode” na glave prebivalcev, to tudi nam ni pokvarilo veselja. A ko so se temu pridružile prebavne motnje in driskanje, mi je, priznam, to začelo kravžljati živce. A kaj, končno sem podlegla nasvetom prijateljev naj ga vsako jutro dam malo na zob in v kombinaciji z ogljem, je zadeva prijela in rešila moje potovanje.

Ker mi je driska dala vetra, dež ni moja najbolj ljuba vremenska situacija in napoved je napovedovala še več tega “zlivanja”, vožnja po vodah v kakšnih zibajočih prevoznih sredstvih pa mi zna ustvarjati nove želodčne krče (strah me je tega, če že hočete vedeti), me pa smo imele v načrtu 8 ur plovbe po delti Mekong, sem se jaz tik pred nadaljevanjem poti, premislila in si bukirala let nazaj v natrpano, vroče in hrupno mesto HCMC.

4 dni brez svojih prijateljic sem imela v načrtu. Sama v velikem mestu odličnih smutijev, dobre hrane z veliko zelenjave, s fotoaparatom v rokah in možgani na off. A mi ni uspelo 🙂 Moji prijateljici sta namreč tisto čolnarjenje doživeli v skrčeni obliki (jah, spet zamude z letali), nato pa polovico naslednjega dne preždeli na letališču, drugo pa v taksiju, ki ju je vozil k meni. Planiran let na otok Con Dao je bil dokončno odpovedan. Orkan. Poklicali sta me in na hitro smo uredili najem sobe v tem istem “mojem” kompleksu.

Da nam ne bi bilo preveč dolgčas, sva z Alenko doživeli tudi poskus ropa. Ob čakanju taksija, je do naju po pločniku pripeljal fant na skuterju in zagrabil Alenkino torbico (seveda je imela v njej vse dokumente, telefon in ves denar) ter jo poskušal odvleči s sabo. Naka, Alenka je energična punca. Vlekla je nazaj in zmagala.

Tudi med hotele in v Grand Hyatt smo zavile. Bolj iz firbca. No, pa zaradi sestanka, ki ga je imela Barbara z nekim svojim znancem. Bogatunskim Vietnamcem, ki se je pred leti skupaj z njo kalil v Berinu.

Lepo je videti tudi tisti del, ki so ga v HCMC zgradili za bogate turiste. Stolpnice ena ob drugi, fancy trgovine z enkrat  ali trikrat višjimi cenami kot v ostalih predelih mesta ter lepi klimatizirani lokali, kjer ti čaj postrežejo v srebrnem čajniku in obveznim piškotkom. Mah, ja, za videti je, a to lahko doživim tudi v Portorožu.

 

 

Share Button
Vse pravice pridržane. © 2013, Saša Gerčar. O avtorjih